Organ je izdal odločbo o priznanju pravice z dodatnim pogojem, ki naj bi ga stranka izpolnila, če naj pridobi pravico (npr. ministrstvo v postopku dodeljevanja javnih sredstev na podlagi razpisa prijavitelju dodeli sredstva s pogojem, če bo projekt za sofinanciranje izbran tudi v vseh ostalih državah, od koder prihajajo partnerji prijavitelja). Pogoj naknadno ni bil izpolnjen, ker drug organ, katerega pozitivna odločitev je bila pogoj za priznanje pravice, ni odločil v predpisanem roku, molk organa pa se šteje kot domneva zavrnilne odločbe.

Ali torej stranki ta pravica pripade (ali naj se sklene pogodba o sofinanciranju ali pa tvega, da bo, v kolikor ji sredstev ne uspe pridobiti, tožila državo za škodo, ki bi ji nastala, ker pogodbe ni sklenila prej)?

Ali lahko naknadno organ obnovi postopek, češ da je bilo predhodno vprašanje drugače rešeno?

Postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo se lahko obnovi po četrti točki 260. člena ZUP tudi, če se odločba organa opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ to vprašanja v bistvenih točkah drugače rešil. Obnova postopka je namenjena temu, da se doseže nova odločitev, saj iz navedenih razlogov lahko vidimo, da so obnovitveni razlogi vsi taki, da so sami po sebi vplivali na odločitev in posledično na odločbo izdano v upravnem postopku. Z novo odločbo se lahko pusti v veljavi tudi prejšnja odločba, če se dejansko stanje ni spremenilo (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 543-557).

V odločbi se po področnem pravu (oz. pogojih razpisa kot splošnem aktu) lahko določi priznanje pravice s pogojem, določenim v izreku določbe (gl. 213. člen ZUP). Tedaj nastopi izvršljivost te odločbe šele z izpolnitvijo pogoja (prim. 224. člen ZUP). Pogoj je v skladu s področnimi pravili lahko soglasje oz. pozitivna odločba drugega organa. V takem primeru molk organa pomeni domnevo negativne odločitve in da torej ne gre šteti, da je pogoj ugoditve izpolnjen, če drug organ ne odloči v roku.

Ne sme pa se zamenjevati pogoja za priznanje pravice od samostojnega pravnega vprašanja, katerega rešitev je dejstvo, od katerega je odvisna rešitev v matičnem postopku (predhodno vprašanje). Ne/izpolnitev pogoja torej ne moremo šteti za predhodno vprašanje in tako ne za podlago za obnovo postopka (npr. če bi naknadno organ v drugi državi izdal ugodilno odločbo o sofinanciranju). Torej do izvršitve odločbe ne more priti, če pogoj ni izpolnjen v roku, ko bi moral biti (organ torej ne sme skleniti pogodbe o nakazilu sredstev). Nenazadnje področna pravila določajo izpolnitev pogojev (npr. sofinanciranje v vseh vključenih državah) kot pogoj iz določenega javnega interesa, ki bi bil kršen, če bi pogoj prekršili in izvajali pravico (nakazali slovenska proračunska sredstva) v nasprotju z materialnim pravom.

V tem primeru se zato ne more reči, da je odgovornost za neizvršitev pogoja in s tem črpanja pravice (sklenitev pogodbe o sofinanciranju) na strani organa (slovenskega ministrstva), ampak na strani stranke, ker ni pridobila vseh soglasij, tako da bi bila tožba stranke zaradi odgovornosti za nastalo škodo zoper državo predvidoma neuspešna.