Upravni organ je vodil upravni postopek, pri čemer je vmes prekinil postopek zaradi napotitve stranke na rešitev predhodnega vprašanja pred sodiščem. Naknadno pa se je ugotovilo, da sploh ni šlo za upravno zadevo, že po prvotni zahtevi, čeprav tega organ prej ni mogel vedeti (npr. stranka je uveljavljala izdajo soglasja pri prometu s kmetijskimi zemljišči, zaradi nesklenjene kupoprodajme pogodbe jo je upravna enota napotila na sodišče na ugotovitev pridobitve lastninske pravice, naknadno pa se je ugotovilo, da zemljišče sploh ni kmetijsko, ker je občina izdala napačno potrdilo o namembnosti zemljišča).

Kako mora organ sedaj postopati in ali je odškodninsko odgovoren? Kaj pomeni pravnomočen sklep o prekinitvi postopka za delo organa? Ali lahko kljub temu organ izda sklep o zavrženju zahteve? Kakšna je usoda sklepa o prekinitvi v primeru izdanega sklepa o zavrženju zahteve? Ali naj organ o zavrženju zahteve obvesti stranko in s tem tudi sodišče, saj gre za pomembno informacijo tudi v sodnem postopku, in ali se obvesti tudi prodajalca zemljišča?

Določilo prve točke drugega odstavka 129. člena ZUP se nanaša na predmet postopka oziroma razmerje, ki naj se rešuje, saj se upravni postopek ne more uvesti, če ne gre za upravno zadevo, določeno kot tako, bodisi formalno s področnim zakonom ali po materialnih znakih v skladu z 2. členom ZUP. Neobstoj upravne zadeve pomeni absolutno nepristojnost upravnega organa, ki je eden najpomembnejših elementov formalne zakonitosti.

V primeru obstoja vseh procesnih predpostavk in drugih formalnih zahtev (pristojnost in popolnost vloge) ob začetku postopka se upravni postopek res uvede, v polnem, torej vsebinskem pomenu besede. V tej fazi, se pravi po uvedbi postopka, a še pred njegovim zaključkom z izdajo odločbe ali sklepa, ki postopek konča, je možno dvoje:

*naknadno se ugotovi ob začetku spregledan neobstoj kake predpostavke ali
*določena predpostavka, ki je bila izpolnjena prej, ne obstaja več.

Npr. naknadno se ugotovi, da predmet postopka ne ustreza zahtevam področnih predpisov za obravnavo v upravnem postopku, ni upravna zadeva (denimo v postopkih izdaje soglasja za promet s kmetijskimi zemljišči pride do spoznanja, da zemljišče sploh ni (niti bilo) kmetijsko).

Če organ med postopkom ugotovi spregled neobstoja ali prenehanje obstoja procesne predpostavke, mora enako kot ob začetku vloženo zahtevo zavreči. To je po veljavnem ZUP nesporno pravilo, ki izhaja iz drugega odstavka 129. člena ZUP. Nekateri organi zaradi različne prakse še po ZUP86 uporabljajo v takem položaju kar institut ustavitve postopka, kar pa ni pravilno.

Če so bili do zavrženja zahteve po uvedbi postopka izdani kakršnikoli akti, tj. procesni sklepi (npr. sklep o prekinitvi postopka ali sklep o postavitvi izvedenca), se v sklepu o zavrženju s posebno točko izreka že izdani akti nujno odpravijo, saj za njih ni pravne podlage. Če so pri tem zaradi ugotavljanja dejstev in izvedbe dokazil nastali stroški, se obračunajo v breme vložnika, ta pa lahko uveljavlja povračilo iz naslova odškodninske odgovornosti organa oziroma javnopravne skupnosti, seveda ob izkazani kršitvi dolžnega ravnanja glede procesnih predpostavk in drugih pogojev.

Stranka bo obveščena s tem, ko ji bo vročen sklep o zavrženju njene zahteve. Ker predmeta tožbe ni več, bi bilo smotrno o tem pisno obvestiti tudi organ, ki rešuje tožbeni postopek. Kar se tiče prodajalca, pa ga organ ni dolžan obveščati o svojih odločitvah, če le-ta ni zahteval udeležbe v postopku in s tem tudi ni vložil zahteve, da se mu prizna lastnost stranke.