Organ vodenja upravnega postopka, če stranka med postopkom umre, ne ustavi, ker gre za pravico, ki ni vezana osebno na stranko (npr. povračilo stroškov zdravljenja, ki je po področnem predpisu dedljiva pravica). V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP, organ v primeru, ko stranka, ki je vložila zahtevo, pa še pred odločitvijo umre, pozove pravne naslednike, da nadaljujejo s postopkom. Če pa stranka umre in sama še ni vložila zahteve, takrat pravni nasledniki ne morejo začeti postopka. Ali pa morda lahko začne postopek kot stranka tudi oseba, ki je dedič po področnih predpisih aktivno legitimiranega upravičenca?

Na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUP, ki določa ustavitev oz. prekinitev postopka glede na ne/prenosljivost predmeta odločanja (pravice) na pravne naslednike, velja, da se kljub smrti stranke po uvedbi in pred zaključkom postopka ta nadaljuje, če je stranka vložila zahtevo za uveljavitev pravice, ki je zaradi svoje (npr. premoženjske) narave dedljiva.

Če upravni organ ugotovi, da je stranka v postopku umrla, njena pravica, obveznost ali pravna korist pa je dedljiva, je dolžan s sklepom prekiniti postopek in o tem obvestiti morebitne pravne naslednike (prvi odstavek 153. člena ZUP). S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja in izrecno tudi roki za izdajo odločbe (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, str. 159). Konceptualno gre pri prekinitvi postopka za začasno pretrganje delovanja udeležencev postopka, ki pa se drugače kot pri ustavitvi postopka prej ali slej, tako ali drugače nadaljuje in zaključi (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 180, ter Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 262).

Stališča o tem, ali lahko temeljni zahtevek vloži že po smrti stranke dedič, so različna. Po ZUP ni pravne podlage za tako aktivno legitimacijo, torej velja, če področna zakonodaja ne določa drugače, da se zahteva pravnega naslednika zavrže, kot dana s strani neupravičene osebe (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, prim. tudi v Kovač, Vloga upravnega organa v upravnem postopku, revija Javna uprava, 2009, kjer je na primeru pravice do odškodnine azbestnih bolnikov prikazano, da je zaradi osebne prizadetosti upravičencev ta pravica vezana le na osebo, zato je nujno osebno sodelovanje te osebe od vložitve zahtevka do končne vročitve odločbe o (ne)priznanju pravice).

Nekateri pa menijo, da gre tudi v primeru smrti stranke pri osebno vezani pravici, če je kot denarna dedljiva, za isto pravico, in zato v postopku prenosljiv položaj stranke na drugo osebo - pravnega naslednika. V vsakem primeru je potrebno najprej v materialnem predpisu ugotoviti, kakšna je narava omenjene pravice in katere osebe so oz. niso nosilci le te (torej tudi postopkovno v položaju stranke). Prav za področje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja velja po stališču Butale, nekdanjega namestnika varuha človekovih pravic (gl. Kako so v zdravstvenih zavodih zagotovljene pravice bolnikov, 2001), da umrli bolnik svojih pravic (npr. v primeru nestrokovnega zdravljenja) sam pač ne more uveljavljati. Najbolj logično in naravno nadaljevanje pravnega razmerja zdravljenja je zato, da te zadevne zahtevke, pa čeprav zgolj zaradi zadoščenja, uveljavljajo njegovi bližnji sorodniki. Načela zaupnosti in zasebnosti v povezavi s pravicami bolnika ni mogoče razumeti tako, da bi po njegovi smrti najbližjim sorodnikom to pravico odklonili.