Kdaj se predlog/zahtevek za izdajo dopolnilne odločbe, če organ oceni, da je bilo v postopku že v celoti odločeno, zavrne z odločbo in kdaj zavrže s sklepom?

Če stranka vloži zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, kadar meni, da organ ni odločil o celem predmetu postopka, organ pa odloči, da je zahteva neutemeljena, se izda:

*odločba o zavrnitvi izdaje dopolnilne odločbe, kadar se vsebinsko ugotavlja, ali je dopolnilna odločba sploh potrebna na podlagi prvega odstavka 220. člena ZUP, torej ali je bilo ugotovljeno in odločeno o vseh zahtevkih oz. relevantnih dejstvih za odločitev v predmetu postopka. Odločba o zavrnitvi izdaje dopolnilne odločbe se izda, ko stranka uveljavlja zahtevek za dopolnilno odločbo in organ o tem, ali je potrebno dopolniti odločitev, vsebinsko presoja. Predloga stranke za izdajo dopolnilne odločbe ni mogoče zavrniti zgolj na temelju dejstva, da stranka ni vložila pritožbe zoper odločbo v glavni stvari in je zato ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Ker z izdano odločbo ni bilo odločeno o njenem zahtevku, bi stranka sicer lahko zaradi tega razloga s pritožbo izpodbijala zakonitost odločbe, s katero upravna zadeva ni bila rešena v celoti, vendar je za izdajo dopolnilne odločbe na predlog stranke edini pogoj, da z izdano odločbo niso bila zajeta vsa vprašanja oz. zahtevki stranke, o katerih bi moral organ odločiti (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 403–404).

*sklep o zavrženju zahteve pa organ poda, čeprav ZUP tega izrecno ne določa v določbah o dopolnilni odločbi, kadar niso izpolnjeni pogoji oz. procesne predpostavke za uvedbo postopka (tudi izdaje dopolnilne odločbe) po prvem odstavku 129. člena ZUP (npr. vložitev zahteve po izteku materialnega roka, v zadevi se že odloča oz. je že bilo odločeno).

V obeh primerih, pri odločbi (prvi odstavek 220. člena ZUP) in pri sklepu (tretji odstavek 129. člena ZUP), je dovoljena pritožba, s katero je varovan strankin položaj zaradi neugodne rešitve njenega zahtevka.