Strankam v postopku je v skladu z materialnim predpisom izdana odločba o določeni obveznosti (npr. z Zakonom o osnovni šoli o prešolanju otroka na drugo šolo). Obstaja dilema, ali v primeru pritožbe na takšno odločbo le-ta zadrži izvršitev odločbe?

Če v področnem predpisu ni določeno drugače, velja, da po ZUP pritožba zoper odločbo zadrži njeno izvršitev (236. člen ZUP).

Torej v navedeni zadevi ostaja prvotno stanje (npr. otrok še vedno hodi v isto šolo) vse do vročitve odločitve o utemeljenosti oz. neutemeljenosti pritožbe. Če organ oceni, da pa je potrebno zaradi varstva javnega interesa v skaldu s 144. členom ZUP ukrepati takoj, pa lahko uporabi podlago (in pogoje) za nesuspenzivnost pritožbe po 236. členu ZUP. V takem primeru je treba klavzulo o nesuspenzivnosti vnesti v izrek konkretne odločbe in tako odločitev obrazložiti v skladu s četrtim odstavkom 213. člena ZUP.

Polni odložilni učinek ima vselej pritožbeni rok, vložena pritožba pa samo, če je naprejena zoper odločbo v vseh točkah njenega izreka in če so izpolnjeni formalni pogoji za pritožbeni postopek, torej (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 478):

*da je pritožba, izjavljena zoper odločbo prve stopnje, dovoljena oziroma dopustna (ni izključena),
*da je pritožba bila vložena v pritožbenem roku (pravočasnost),
*da je pritožbo vložila upravičena oseba (stranka, državni tožilec ali višji državni odvetnik).



Če odločba izda organ prve stopnje, tudi šola, tedaj je pritožba dovoljena in ima učinke, kot jih določa ZUP, med drugim suspenzivni učinek (zadrži prešolanje do odločitve o utemeljenosti pritožbe).

Glede na področni Zakon o osnovni šoli (ZOsn-UPB3, Ur. l. RS, št. 81/06 in novele), ki prešolanje ureja v 54. členu, pa pritožba na odločbo o prešolanju otroka ni mogoča, kadar o njej odloča posebna komisija, če šola ne more zagotoviti prešolanja. Tedaj je odločba (komisije) zaradi izključitve pritožbe izvršljiva že z vročitvijo stranki (staršem).