Upravni organ je po uradni dolžnosti uvedel postopek zoper stranko, katere prebivališče od uvedbe postopka ni znano (npr. postopek razveljavitve dovoljenja za bivanje). Upravni organ je ugotovil, da tujec v RS nima več prijavljenega začasnega prebivališča, v postopku pa mora upravni organ tujcu vročiti dopis za seznanitev z uvedbo postopka, skupaj z vabilom na zaslišanje v zadevi. Ali naj se to vabilo in dopis vročita neposredno preko oglasne deske organa in enotnega državnega portala (E-uprava) ali naj se vročitev najprej opravi na naslovu zadnjega veljavnega začasnega prebivališča ali na naslovu stalnega prebivališča v tujini in šele nato preko oglasne deske?

Novela 96. in 96.a. člena ZUP omogoča učinkovit zaključek upravnega postopka z vročitvijo upravnega akta ne glede na to, ali je bil postopek začet na zahtevo stranke ali uveden po uradni dolžnosti. Pri postopkih, začetih po uradni dolžnosti, ali če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, morajo organi vročati na naslovu za vročanje in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva. S tem so izključene situacije, ko bi organ vročal dokument na naslovu za vročanje, kjer vročitev ne bi bila uspešna, vročitve pa ne bi ponovil na naslovu, ki morebiti izhaja iz dokumentov upravne zadeve, in je verjetno, da naslovnik tam prebiva, pač pa bi vročitev opravil preko javnega naznanila. Omenjeno pooblastilo lahko organ izkoristi šele, ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal. V postopku po uradni dolžnosti (npr. postopek razveljavitve dovoljenja za prebivanje) se, v kolikor ima tujec naslov za vročanje, nanj obrača preko njega oziroma, če na njem ne prebiva, z vročanjem preko javnega naznanila. V nasprotnem primeru, ko tujec nima veljavnega naslova za vročanje, uporaba 96. a člena ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje.

Določba 267. člena Družinskega zakonika (DZ, Uradni list RS, št. 15/17 in novele) določa, da lahko organ, pred katerim teče postopek, pod določenimi pogoji postavi skrbnika, in sicer, v primeru opravil, odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in nima zastopnika oz. v drugih primerih, kadar je potrebno varstvo pravic in koristi posameznika. Ta organ pa mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo. Center za socialno delo ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. Torej je najprej potrebno upoštevati področni zakon (DZ) in dopolnilno tudi ZUP.