Ali se pri odločanju v postopku po uradni dolžnosti (npr. postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča) lahko uporablja 51. člen ZUP, ki govori o začasnem zastopniku?

ZUP v 96. a. členu določa nujno postopanje organa, ko se postopki začnejo po uradni dolžnosti oziroma je potrebno, da se organ v že začetem postopku obrača na osebe, ki do takrat niso sodelovale v postopku. Pri tem so upoštevana normativna izhodišča Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele) in se nanašajo na obveznosti prebivalcev Republike Slovenije glede določitve naslova za vročanje. S takšno ureditvijo je bilo želeno preseči upravno prakso, ki je v določenih situacijah rešitve za formalni zaključek upravnega postopka, v smislu vročitve upravnega akta, utemeljevala z institutom začasnega zastopnika po 51. členu ZUP.


V takšnem upravnem postopku je poleg vročanja upravnih aktov vprašljivo, na kakšen način se zagotovi spoštovanje ustavnopravnih omejitev, ki narekujejo enako varstvo pravic strank v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I in novele), kot tudi nekaterih temeljnih načel ZUP (npr. načela zaslišanja). Temeljna pravica strank v upravnih postopkih je, da v njih varujejo svoje pravice oziroma pravne koristi. Ob dejstvu, da je v postopku, ki je začet po uradni dolžnosti, ker to narekuje javna korist in je potrebno zato stranki naložiti materialno obveznost, zakonito varstvo njenih pravic in pravnih koristi nujno za pravilno izvedbo upravnega postopka. V nasprotnem primeru so namreč podane bistvene kršitve določb upravnega postopka. Zato je v primeru odsotnih strank (npr. strank, katerih prebivališče je neznano) nujno poskrbeti za zakonito varstvo take stranke. Postavitev začasnega zastopnika je utemeljena le, če razlogi nujnosti ali interesa stranke pogojujejo takojšnjo izvedbo nekega procesnega dejanja.

V vseh drugih primerih je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic, in sicer to po po Družinskem zakoniku (DZ, Uradni list RS, št. 15/17 in novele) zagotavlja institut skrbništva, konkretno postavitev skrbnika za posebni primer (ali za določena opravila). Po 270. členu DZ je za primere tujih državljanov določeno, da v neodložljivih primerih varstva osebnosti, pravic in koristi tujega državljana pristojni center za socialno delo ukrene vse, kar je potrebno.

V postopku, uvedenem po uradni dolžnosti (npr. postopek ugotavljanja prebivališča), je zastopanje stranke po začasnem zastopniku, ki naj varuje njene pravice in pravne koristi, mogoče, ker zakon uporabo omenjenega instituta veže na nujnost zadeve ali interes stranke, ki narekujeta takojšnjo izvedbo postopka oziroma posameznih procesnih dejanj. Ker se upravni postopek, uveden po uradni dolžnosti (npr. ugotavljanje prebivališča), ne vodi v interesu stranke, ker bi z njegovim končanjem ta pridobila neko pravico ali pravno korist in bi bil postopek nujen, postavitev začasnega zastopnika ni utemeljena. V primeru postavitve začasnega zastopnika bi takšen začasni zastopnik moral varovati pravice tudi v pritožbenem postopku ali postopku upravnega spora, saj bi njemu vročali za stranko neugodno odločbo, česar pa prvostopenjski organ s svojo odločitvijo o postavitvi začasnega zastopnika kajpada ne more uveljaviti. Zato ni dopustno, da se postavi začasnega zastopnika zgolj za zastopanje pri posameznem procesnem dejanju, saj to pomeni, da varstvo pravic stranke ni zagotovljeno na ustrezen način, saj je organ postavil zastopnika zgolj v svojem lastnem interesu, da postopek lahko formalno zaključi, ne pa z namenom dejanskega ščitenja interesa stranke v postopku, ki se tako verjetno konča zanjo neugodno.

Institut skrbnika za posebni primer je v pravnem redu predviden za primere celovitega varovanja pravic strank, ki bo stranko oziroma njene pravice zastopal v celotnem postopku, ne le pri posameznem procesnem dejanju. Postavitev skrbnika je vezana na predvideni postopek in formalno odločitev z upravnim aktom, ne zgolj s procesnim sklepom, kot v primeru postavitve začasnega zastopnika, ko se sklep zaradi nujnosti zadeve praviloma zapiše le na zapisnik in le izjemoma še javno naznani.