Kako je z vročanjem (pravili ZUP) pri pravniškem državnem izpitu in drugih zadevah sodne uprave, kjer se ZUP uporablja subsidiarno ali smiselno? V praksi se pozivi za zaposlitev vročajo neposredno po zaključku izpita, kar stori član izpitne komisije ali zapisnikar. Težava se pojavi, če eden izmed kandidatov odkloni sprejem poziva, ker vročitve ni opravila uradna oseba organa, ki je izdala poziv, in je ni opravila na kraju, ki ga določa 85. člen ZUP. Ali se lahko v takšni situaciji odklonitev sprejema šteje kot fikcija vročitve po 95. členu ZUP?

Pri odgovoru na izpostavljene dileme se zdi ključna ugotovitev, ali in v kolikšni meri se za vročitev poziva za sklenitev delovnega razmerja za čas pripravništva uporabljajo določbe ZUP. Vročanje poziva ni upravna zadeva, ki bi sama po sebi zahtevala postopanje po navedenem procesnem zakonu, saj za to ni niti formalnih, niti materialnih razlogov. Vendarle pa gre za »javnopravno odločitev«, ki bi morala biti na primeren način vročena. Upoštevajoč dejstvo, da področni Zakon o pravniškem državnem izpitu(ZPDI, Ur. l. RS, št. 83/03 in novele) podrobno ne določa vročanja poziva, bi glede na 4. člen ZUP morali smiselno uporabiti tam opredeljeni institut vročanja. Ob smiselni uporabi ZUP bi eventualne izjeme lahko iskali v uporabi določbe prvega odstavka 83. člena ZUP, da je tistega, ki mu je treba dokument vročiti, izjemoma dopustno povabiti k organu, da ga prevzame, vendar le pod pogojem, da to zahtevata narava in pomen dokumenta. Omenjena določba prvega odstavka 83. člena ZUP s tem relativizira absolutnost kriterijev iz 85. člena ZUP, saj določi, da se vročitev lahko opravlja tudi izven tam izrecno opredeljenih krajev oz. prostorov. V kolikor to zahtevata narava in pomen dokumenta, bi vročitev zakonito opravili tudi v prostorih organa, sploh če se naslovnik tam že nahaja. Naslovnik se zato ne bi mogel sklicevati, da se vročitev zakonito opravlja npr. samo v stanovanju ali poslovnem prostoru. V takšnem primeru bi bile pravne posledice vročitve oz. morebitne odklonitve sprejema ali podpisa enake, kot če bi se vročalo v prostorih po 85. členu ZUP. S tem bi v celoti zadostili namenu vročanja, saj bi naslovniku dali možnost, da se seznani s pravicami ali obveznostmi, ki mu jih je organ priznal oz. naložil v postopku.

Potrebno je tudi opozorilo, da se je v letu 2008 v delu, ki je pomemben za vročanje pri organu, spremenil ZUP (83. člen ZUP), zato je veljavni pravni red po ZUP nekoliko drugačen, kot je pojasnjeno zgoraj. Strankam se lahko vročajo dokumenti tudi v prostorih organa, če se tam nahajajo.

Novela področnega Zakona o pravniškem državnem izpitu(ZPDI-D, Ur. l. RS, št. 111/07) je prav tako prinesla nekaj sprememb, in sicer v 11. a členu ZPDI-D, ki se uporablja od marca 2008. Peti odstavek 11. a člena ZPDI-D določa, da se v primeru, da pripravnik pravilno vročenega poziva noče sprejeti, poziv izroči Ministrstvu za pravosodje, ki je vročitev odredilo, vročevalec pa zapiše na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena.