Kako poteka postopek vročanja, ki ga področni zakon, ki sicer določa smiselno uporabo ZUP, za posamezne postopkovne institute uredi drugače kot ZUP? Komu se vroči akt, če npr. v prekrškovnem postopku področni zakon določa, da se akt (npr. odločba o prekršku) vroči zagovorniku stranke (kršitelja) in tudi kršitelju, čeprav ZUP v takšnem primeru določa le vročitev zastopniku, ne pa tudi stranki?

V prekrškovnem postopku se glede vročanja aktov postavlja vprašanje, po katerem zakonu je potrebno postopati, če ima kršitelj zastopnika, ker ZUP določa, da se vroča le zastopniku, področni Zakon o prekrških pa določa drugače?

Področni zakon lahko posamezna postopkovna vprašanja uredi drugače kot ZUP, kadar je to zaradi specifičnosti področja potrebno. V primeru, da je za določeno upravno zadevo predpisan posebni upravni postopek, organ po pravilu nadrejenosti področnih predpisov nad splošnim ravna po določbah področnega zakona, ki ureja posebni upravni postopek.


Poleg tega včasih v neupravnih zadevah velja ZUP (le), če področni zakon tako določi, tedaj se ZUP uporabi smiselno oz. v kontekstu tega matičnega zakona.

V navedenem primeru področni zakon Zakon o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/2003 in novele) ureja vročanje drugače kot ZUP. ZP-1 je torej na področju vročanja aktov stranki (v konkretnem primeru kršitelju) v razmerju do ZUP nadrejen oz. specialen (lex specialis), saj določene postopkovne institute ureja drugače, glede na potrebe področja prekrškov. Akti se v prekrškovnem postopku zato ne vročajo po pravilih ZUP, ampak po ZP-1.

Skladno z 59. in 59.a členom ZP-1 se akt (npr. odločba o prekršku) vroči kršitelju in tudi drugim osebam, ki imajo pravico do zahteve za sodno varstvo, tj. zakonitemu zastopniku oz. zagovorniku kršitelja ter lastniku odvzetih predmetov. Enako velja tudi za pisno sodbo po 140. členu ZP-1 (več o tem v Čas (ur.), ZP-1 s komentarjem, GV Lexpera, 2018). Vročanje izključno po zastopniku v prekrškovnem postopku pride v poštev samo takrat, kadar se vroča pisanja staršem mladoletnega kršitelja in zastopniku pravne osebe, saj mladoletnik in pravna oseba nimata opravilne sposobnosti (46. člen ZUP, 47. člen ZUP in 48. člen ZUP).


ZUP se v prekrškovnem postopku uporablja glede vročanja smiselno oz. podrejeno, razen če specialni predpisi določajo procesna vprašanja drugače (3. člen ZUP in 4. člen ZUP). ZP-1 v 140. členu določa, da se akti vročajo obdolžencu, zagovorniku, obdolženčevemu zakonitemu zastopniku, lastniku odvzetih predmetov in predlagatelju, torej vsem osebam, ki so vpletene v postopek. Določbe 88. člena ZUP pa opredeljujejo, da se v primeru, da ima stranka zastopnika, vroča le njemu. ZP-1 je brez dvoma tudi specialnejši predpis (sploh glede na kaznovalnopravno naravo postopkov o prekršku), ki vprašanje vročanja stranki in zastopnikom določa očitno drugače kot ZUP. Zato je ZP-1 nadrejen ZUP, torej se uporabljajo pri vročanju v prekrškovnih postopkih določbe ZP-1 in ne ZUP, kadar prihaja do razlik, ZUP pa le podrejeno oz. smiselno.