V prekrškovnem postopku se glede vročanja aktov postavlja vprašanje, po katerem zakonu je potrebno postopati, če ima kršitelj zastopnika, ker ZUP določa, da se vroča le zastopniku, področni Zakon o prekrških pa določa drugače?

ZUP se v prekrškovnem postopku uporablja glede vročanja smiselno oz. podrejeno, razen če specialni predpisi določajo procesna vprašanja drugače (3. člen ZUP in 4. člen ZUP).

Zakon o prekrških(ZP-1, Ur. l. RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US) v 140. členu določa, da se akti vročajo obdolžencu, zagovorniku, obdolženčevemu zakonitemu zastopniku, lastniku odvzetih predmetov in predlagatelju, torej vsem osebam, ki so vpletene v postopek.

Določbe 88. člena ZUP pa opredeljujejo, da se v primeru, da ima stranka zastopnika, vroča le njemu.

ZP-1 je brez dvoma specialnejši predpis (sploh glede na kaznovalnopravno naravo postopkov o prekršku), ki vprašanje vročanja stranki in zastopnikom določa očitno drugače kot ZUP (gre za subsidiarno rabo ZUP, kot to določa 3. člen ZUP). Zato je ZP-1 nadrejen ZUP, torej se uporabljajo pri vročanju v prekrškovnih postopkih določbe ZP-1 in ne ZUP.