Upravni organ je s sklepom odločil o denarni kazni, katero je stranka (zavezanec) v predpisanem roku poravnala. Zoper sklep o denarni kazni je zavezanec vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je izpodbijani sklep odpravil. Kasneje je zavezanec zahteval vrnitev plačane kazni. Ali je zavezanec upravičen do vrnitve plačane denarne kazni?

300. člen ZUP določa, da če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo odvzeto, oz. da se vrne v stanje, ki izhaja iz novega pravnega akta (tu morebitna izdaja novega sklepa glede na odpravljeni prejšnji sklep).

V postopku izvršbe s prisilitvijo, kot ga opisuje 298. člen ZUP , ima organ, ki opravlja izvršbo, možnost prisile zavezanca k spoštovanju prvotne obveznosti s denarno kaznijo oziroma kaznimi za prisilitev. Ta kazen ne sme presegati 1000€, ni pa omejeno število teh kazni, niti najvišje dopustne vsote. Ta kazen je psihološka prisilitev in ekonomsko sredstvo, ki naj bi pripravilo zavezanca k poravnanju prvotne obveznosti. Če zavezanec, zoper katerega je bila uporabljena ena ali več denarnih kazni za prisilitev, pozneje izpolni svojo obveznost, se že plačane denarni kazni ne vrnejo v skladu z četrtim odstavkom 298. člena ZUP (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 626).

To velja tudi za sklep kot analogen akt odločbi, saj sta oba izvršilna naslova (gl. 283. člen ZUP). Če se v postopku s pravnimi sredstvi torej odpravi sklep o denarni kazni (npr. izdan priči, ki neopravičeno ni pričala, ali zaradi motenj reda) kot izvršilni naslov, ni več podlage za strankino obveznost in se zato plačilo obveznosti stranki povrne.

Od danega položaja je treba razlikovati, če organ izda odločbo (ali sklep) kot izvršilni naslov in zaradi neizpolnitve obveznosti naknadno sklep o izvršbi po 290. členu ZUP z zagroženo denarno kaznijo. Če stranka poravna tako kazen ali se jo izterja, pa se ta ne vrača, saj je bila očitno pitrebna kot prisila stranke, da izpolni temeljno obveznost po odločbi (ali sklepu). V takem pimeru pa ne velja določba 300. člena ZUP, saj ta velja le za osnovno obveznost, ki jo je zavezanec dolžan opraviti na podlagi izvršilnega naslova in ne denarne kazni, kot instituta prisile zavezanca. Tedaj zavezanec ni upravičen do vračila plačane denarne kazni v skladu s četrtim odstavkom 298. člena ZUP.