Organ druge stopnje v pritožbenem postopku odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Od kdaj naprej teče za prvostopenjski organ 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe - od dneva, ko organ prve stopnje prejme odločbo druge stopnje (npr. isti dan kot stranka) ali od pravnomočnosti drugostopenjske odločbe? Pravni pouk drugostopenjske odločbe določa, da zoper odločbo ni pritožbe, je pa možen upravni spor v roku 30 dni od vročitve. Torej odločba ne bo pravnomočna prej kot po 30 dneh (v kolikor spor ne bo sprožen). Ali mora organ prve stopnje čakati teh 30 dni in nato izdati odločbo ali je pravni pouk v odločbi druge stopnje napačen?

Ali se lahko rok (30 dni), v katerem mora organ ponovno odločiti o zahtevi, podaljša?

Prvostopenjski organ mora odločbo izdati v roku 30 dni od dneva, ko je odločba začela učinkovati. Pri tem je treba upoštevati, da tudi drugostopenjska odločba dobi pravni učinek šele z vročitvijo stranki. Seznanitev prvostopenjskega organa, preko katerega se odločba o pritožbi vroča, z njeno vsebino, ne povzroči pravnih učinkov. Poleg tega rok za izdajo odločbe v ponovljenem prvostopenjskem postopku varuje položaj stranke, zato bi se ta lahko sklicevala na kršitev 30 dnevnega instrukcijskega roka zgolj od trenutka, ko ji je bila odločba vročena oziroma če je bilo strank več, v roku od vročitve prvi stranki. Pomembno je, da se šele z vročitvijo odločbe o pritožbi formalno zaključi pritožbeni postopek, zato bi bilo drugačno štetje rokov napačno že po naravi stvari. Ker odločba o pritožbi z vročitvijo postane dokončna in pravnomočna, tudi iz tega naslova ni razloga za odlaganje izpolnitve obveznosti prvostopenjskega organa, da v zakonitem 30 dnevnem roku, od vročitve stranki, izda novo prvostopenjsko odločitev. Prvostopenjski organ mora odločiti čim prej oz. v 30 dneh, a nikakor šele od pravnomočnosti drugostopenjske odločbe. Izvršljivost (»veljava«) odločbe organa druge stopnje oz. odredba o novem postopku, je namreč vezana že na dokončnost, to je pri drugostopenjski odločbi datum vročitve stranki. Kolikor bi istočasno s ponovnim postopkom prve stopnje stranka ali kdo tretji z legitimacijo sprožil upravni spor, pa se lahko uporabi izredno pravno sredstvo po 273. členu ZUP, tako da se hkrati razreši morebitna spornost izpodbijane odločbe organa druge stponje in nove odločbe organa prve stopnje. To pomeni, da zaradi teka roka za tožbo prvostopenjski organ ni odvezan voditi novega postopka in odločiti že takoj oz. v 30 dneh od vročitve odločbe organa druge stopnje. V skladu z zakonom je to dolžnost organa prve stopnje, kljub morebitnemu sproženemu upravnemu sporu.

Glede na možnost podaljšanja procesnih rokov ločimo:

*podaljšljive ali dilatorne roke, ki jih uradna oseba, ki vodi postopek podaljša na prošnjo prizadete osebe, ki je vložena v okviru roka, in
*nepodaljšljive ali peremptorne roke, ki jih v nobenem primeru ne gre podaljšati

Podaljšljivi so praviloma vsi procesni roki, ki jih določi uradna oseba, medtem ko so zakoniti procesni roki načeloma nepodaljšljivi. Izjemoma se jih glede na določbo tretjega odstavka 99. člena ZUP lahko podaljša le, če je možnost podaljšanja izrecno določena z zakonom ali drugim predpisom (tako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 244).

V pritožbenem postopku, če organ druge stopnje vrne zadevo v novo odločanje prvi stopnji, mora organ prve stopnje vseskozi ravnati po odločbi organa druge stopnje in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, določa 251. člen ZUP. Ker je tridesetdnevni rok nedvoumno določen v zakonu, je tako nepodaljšljiv.

Če bo organ prve stopnje rok za odločitev zamudil, bo nastopil molk organa, s čimer stranka pridobi možnost do pritožbe, kot bi bil njen zahtevek zavrnjen (222. člen ZUP) oz. pride do devolucije pristojnosti na drugo stopnjo zaradi javnega interesa po 18. členu ZUP.