Osebe, ki so dolžne pričati, morajo pričati, vendar pa je v postopku pričanja priča lahko odvezana dolžnosti pričanja na posamezna vprašanja, če bi z odgovorom na vprašanje spravila v sramoto, v občutno premoženjsko škodo ali pa kazenski pregon sebe in druge.

Ali lahko uradna pooblaščena oseba, ki vodi postopek pričanja, od priče zahteva, da razloge za nepričanje tudi izkaže? Kako lahko namreč uradna oseba z gotovostjo ve, da bo priča res z odgovorom spravila v sramoto ali škodo sebe in druge, in da priča v tem primeru ne laže? Ali je organ dolžan vsako osebo, ki je vabljena kot priča ali stranka, opozoriti, da lahko odkloni odgovarjanje na vprašanja? Ali se podaja izjave na zapisnik šteje kot zaslišanje? Ali se lahko nezakonito pridobljene dokaze upošteva v upravnem postopku?

Priča je fizična oseba, ki je v preteklosti zaznala dejstvo, katero je po materialnem predpisu pomembno za odločitev v upravni zadevi. Osebe, ki morejo pričati, so dolžne pričati (182. člen ZUP). Po 154. členu ZUP, se izvedba dokaza z zaslišanjem prič opravi na ustni obravnavi.

Tretji odstavek 185. člen ZUP določa, da pred vprašanjem o sami zadevi uradna oseba, ki vodi postopek pričo pouči, kdaj ji ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje. Priča ne more biti odvezana dolžnosti priti na vabilo k zaslišanju in pri zaslišanju govoriti resnico, lahko pa iz tehtnih razlogov odreče odgovor na posamezna vprašanja.

V prvem odstavku 183. člen ZUP, so naštete situacije, ko priča lahko odreče pričanje. Primer odklonitve pričanja pride v poštev tedaj, ko bi priča z odgovorom spravila sebe ali sorodnika v kazenski pregon ali hudo sramoto ali večjo premoženjsko škodo. Kazenski pregon se definira po opredelitvi kaznivih dejanj in kazenske odgovornosti po kazenskem zakoniku, huda sramota in večja premoženjska škoda, sta pa relativna pojma, odvisna od kraja, časa in konkretnih ljudi. ZUP varuje samoinkriminacije tako pričo, kot njeno bližnje sorodstvo, do vključno tretjega kolena, sedanjega in bivšega zakonca oziroma izven zakonskega partnerja, njegovo sorodstvo do drugega kolena, skrbnika, oskrbovanca in posvojitelja ali posvojenca (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 521-525). Če priča odreče pričanje, je to treba zapisati v zapisniku o ustni obravnavi. Zaradi končne presoje uspeha dokazovanja s pričo, je dobro, če priča vsaj nakaže, čemu na posamezno vprašanje ne bo odgovarjala, čeprav je zakon ne zavezuje, da bi odklonitev pričanja pojasnjevala podrobneje, mimo navedbe opravičenega razloga iz prvega odstavka 183. člena ZUP. Če pa so kakšni razlogi, ki niso našteti, potem mora priča razloge vsaj verjetno izkazati. Tako uradna pooblaščena oseba, ki vodi postopek pričanja, od priče načeloma torej ne more zahtevati, da razloge za nepričanje izkaže, saj bi ji bil z obrazložitvijo že odvzet privilegij ne odgovarjanja.


Drugače pa velja glede zaslišanja stranke, česar ne smemo zamenjevati s položajem priče. Stranka namreč ne sme zavrniti odgovorov na vprašanja, saj je dolžna vseskozi govoriti resnico, četudi njej v breme (11. člen ZUP). V nasprotnem primeru se lahko po 260. členu ZUP postopek obnovi, če je bila za stranko izdana ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Vsako »zaslišanje« ali »podaja izjave na zapisnik« je v primeru, da gre za pričanje, zaslišanje prič, ne glede na razmerje priče do stranke, zato je potrebno obvezno razpisati ustno obravnavo (prvi odstavek 154. člena ZUP). Na vsako zaslišanje prič je potrebno povabiti tudi stranko in ji s tem omogočiti, da se brani in izpodbija navedbe priče. Če organ tega ne stori, krši temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in stori absolutno bistveno napako (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).


V zvezi z vprašanjem, ali organ sme oziroma mora upoštevati nezakonito pridobljen dokaz za odločitev o zadevi, sta teorija in sodna praksa neenotni, vendar je večinsko stališče, da prevlada v upravnem postopku predvsem načelo materialne resnice (8. člen ZUP), zato se upošteva tudi nezakonite dokaze, v primeru, da so že pridobljeni.