Poseben zakon lahko posamezna procesna vprašanja uredi drugače kot ZUP, če za to obstaja razumen razlog razlikovanja, kar izhaja iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele) o enakem varstvu pravic. Med temi vprašanji je tudi določitev dodatnih pravnih sredstev, npr. revizije. Pri tem je treba celostno kombinirati specialna pravila in določbe ZUP.

Če poseben zakon določa revizijo, in hkrati predpisuje, da slednja zadrži izvršitev odločbe, potem taka odločba ne postane izvršljiva takoj. To pomeni, da se izvršitev prvotne odločbe odloži in se ne more udejanjiti, dokler pristojno ministrstvo ne izda in vroči revizijske odločbe. V zvezi z dokončnostjo in pravnomočnostjo pa veljajo splošna pravila ZUP.

Odločba torej postane dokončna, ko je ni več moč izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dokončnost nastopi z vročitvijo, če pritožba ni dovoljena, oz. z dnem poteka pritožbenega roka oz. z dnem, ko se zadnja stranka odpove pritožbi, in z vročitvijo drugostopenjske odločitve, s katero je pritožba zavržena ali zavrnjena. Izvršljiva postane praviloma sočasno z dokončnostjo. V kolikor zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve, tedaj postane odločba izvršljiva že z vročitvijo (torej še pred dokončnostjo). Zakon pa lahko uredi tudi, da izvršljivost nastopi po dokončnosti, in sicer 224. člen ZUP določa, da ko gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti, slednje postanejo izvršljive šele po preteku izpolnitvenega ali paricijskega roka (po ZUP velja splošni paricijski rok, tj. 15 dni) od dokončnosti. Prav tako pa je možna situacija, ko področni zakon v posebnem upravnem postopku veže nastanek izvršljivosti na pravnomočnost. Pravnomočnost pa nastopi po dokončnosti, kajti odločba postane pravnomočna, ko je ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v drugem sodnem postopku. (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 437-439).

Revizija je institut sui generis, katerega cilj je predvsem varovanje javnega interesa in katere predmet je običajno kontrolo višine dodeljene pravice ali obveznosti in s tem na splošno.

Primer tovrstne ureditve gre zaslediti npr. v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.), kjer se lahko odločba prve stopnje, s katero je osebi priznana pravica po tem zakonu, predloži v revizijo organu druge stopnje po načelu naključne izbire. Revizija se v tem primeru opravi po uradni dolžnosti, a po ZPIZ-2 ne zadrži izvršitve odločbe. ZPIZ-2 še določa, da se lahko v reviziji odločba prve stopnje potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi. Z revizijo pa se v tem primeru ne presoja zakonitosti odločbe glede pripada pravice oziroma naložitve obveznosti, temveč slednja predstavlja notranjo kontrolo pravilnosti izračuna pokojnine. Revizijo navadno opravi organ druge stopnje, pritožbeni organ (npr. na primeru ZPIZ enota na sedežu Zavoda).