Upravni organ je izdal odločbo, s katero je stranki dodelil pravico, istočasno pa ji naložil obveznost, ki je na to pravico vezana (npr. upravičenec do državne štipendije je dolžan letnik, za katerega prejema državno štipendijo, uspešno zaključiti). Ker stranka obveznosti ni izpolnila, je upravni organ z njo sklenil dogovor po področnem zakonu (npr. dogovor o obročnem vračilu). Upravni organ je dolžan spremljati izpolnjevanje obveznosti. Med izpolnjevanjem obveznosti je stranka spremenila naslov stalnega bivališča.

Kateri upravni organ je po spremembi stalnega bivališča stranke krajevno pristojen za spremljanje izpolnjevanja obveznosti - organ, ki je začel postopek ali organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah?

Kateri upravni organ je dolžan sprožiti postopek izvršbe, v kolikor stranka ne bo izpolnjevala obveznosti?


Upravni organ (center za socialno delo) A vodi postopek (skrbništvo) za mladoletno osebo na zahtevo stranke (babica), ki je njen skrbnik. Mladoletna oseba je pred tem bivala pri materi v kraju, ki je v krajevni pristojnosti organa B. Zaradi neustrezne skrbi matere je bila mladoletna oseba proti volji matere odpeljana k babici, kjer ima sedaj urejeno tudi stalno prebivališče (v A). Zoper mater mladoletne osebe teče kazenski postopek zaradi suma zanemarjanja. Upravni organ A na podlagi stalnega prebivališča mladoletne osebe zaprosi organ B za odstop dokumentacije v zadevi (preživnina). Organ B se sklicuje na tretjo točko 81. člena ZSV in meni, da je sam krajevno pristojen v konkretnem primeru. Kateri izmed organov je krajevno pristojen v konkretnem primeru? Ali je bilo prav, da je organ A vodil postopek skrbništva?

Vprašanje pristojnosti je v vsakem postopku pomembno procesno vprašanje, od katerega je odvisna zakonitost celotnega postopka in sprejetje odločitve. Pristojnost pomeni, da ima pravico in dolžnost odločanja o konkretni zadevi samo en, s predpisi točno določen organ, da odloča na določenem upravnem področju (stvarna pristojnost) ter na določenem območju (krajevna pristojnost). Organ sme in mora voditi postopek in sprejeti odločitev, ne sme se ji izogibati, jo prelagati na druge organe oziroma prevzemati pristojnosti drugih organov v nasprotju z zakonodajo, ipd. (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 69). Vsak organ opravlja v upravnem postopku upravna dejanja v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Na to mora organ med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (23. člen ZUP). Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, postopa tako, kot je določeno v tretjem in četrtem odstavku 65. člena ZUP. Kršitev pravil o stvarni in krajevni pristojnosti tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki je absolutna (glej prvo točko drugega odstavka 237. člena in 250. člen ZUP ter v Breznik et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 143-144).
Če bi bila po pravilih za določitev pristojnosti hkrati pristojna dva organa ali več, nastopi t. i. stek pristojnosti (19. in 20. člen ZUP) in je tako pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 75). Krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil upravni postopek. Ne glede na to mora vsak krajevno pristojen organ opraviti na svojem območju tista dejanja, ki jih ni mogoče odlagati.

Po 22. členu ZUP tudi velja, da je organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal (gl. sodba U 117/2004). A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133).

Ker področni zakon (npr. Zakon o štipendiranju) zahteva, da upravni organ spremlja izpolnjevanje obveznosti, kar med drugim pomeni tudi, da se mora stranka osebno oglasiti pri upravnem organu, je v konkretnem primeru krajevno pristojen upravni organ, ki postane krajevno pristojen po novih okoliščinah, torej upravni organ, na območju katerega ima stranka sedaj stalno bivališče. Na ta način se namreč postopek (predvsem z vidika stranke) olajša.

Kolikor pa bi prišlo do potrebe po postopku izvršbe, po ZUP upravno izvršbo opravi organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (gl. 289. člen ZUP), torej prvotni, pri čemer lahko za posamično dejanje izvršbe prek pravne pomoči (33. člen ZUP) zaprosi tudi novi organ, kjer stranka biva sedaj. Nadalje ZUP omogoča ustalitev pristojnosti, tako, da pristojni organ, ki je začel postopek (izdajatelj odločbe), lahko odstopi zadevo organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če upoštevamo po področnem zakonu merodajno aktualno prebivališče stranke. Navedeno je dopustno in smiselno, če se s tem znatno olajša postopek zlasti za stranko, kot določa 22. člen ZUP.

Pravila o pristojnosti torej vzpostavljajo sistem, po katerem je za vsako zadevo pristojen le en organ. Toda včasih med organi lahko pride do spora (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 75). Spor o pristojnosti je takrat, ko dvoje ali več organov odklanja odločanje v kaki upravni zadevi, in takrat, ko si dvoje ali več organov lasti pristojnost v isti upravni zadevi. Spor o pristojnosti je lahko pozitiven (ko si več organov lasti pristojnost) in negativen (ko več organov odklanja pristojnost), kot izhaja iz 27. člena ZUP, tiče pa se lahko stvarne ali krajevne pristojnosti (gl. tudi primer). Rešitev spora o pristojnosti je procesni predpogoj, ki ga je treba rešiti hitro, da bi pristojni organ lahko izvedel upravni postopek in izdal odločbo v upravni zadevi. Zato ni dopustno izmenjavati si vloge med organi, temveč mora organ, ki oceni, da ni pristojen, čim prej odstopiti vlogo drugemu organu, ta pa (ali prvi organ, če mu "drugi" vrne zadevo) dalje po potrebi pošlje spor o pristojnosti v rešitev organu, ki je hierarhično nad vsemi v sporu (gl. 26. člen ZUP), nato pa ta organ izda o pristojnosti dokončen sklep (Kovač, Remic, Sever, Upravno procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 44).

Iz 81. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele), ki je nadrejen 3. členu ZUP, izhaja, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, določi krajevna pristojnost po stalnem ali začasnem prebivališču tistega od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma kateremu je bila dodeljena. V primeru, ko ima mladoletna oseba stalno prebivališče pri skrbniku (ki je prevzel vlogo staršev kot zakonitih zastopnikov mladoletnika), nadaljnje postopke (preživnina, rejništvo) vodi krajevno pristojni organ A. Menimo, da se določbe ZSV v tem primeru ne upoštevajo, ker je dejstvo skrbništva nadrejeno siceršnji navezni okoliščini bivališča mladoletnika in staršev (tu babice namesto staršev). Postopek skrbništva po določbah ZSV tako sodi v pristojnost krajevno pristojnega organa A, s podrejeno rabo '''''''''19. člena ZUP ''''''(in nadaljnjih členov).'''