Kateri jezik se uporablja pri opravljanju nadzora v zadevah, ko so v postopku udeležene osebe, ki ne razumejo slovensko, npr. v kitajskih restavracijah, in kdo je dolžan kriti stroške tolmača?

Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina, kar določa 11. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in novele), to pa potrjuje tudi 4. člen Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/2002 in novele). Zato se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna tudi italijanski oz. madžarski jezik (v nadaljevanju: jezik narodne skupnosti), upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oz. če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom. Stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, imajo pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je o tem dolžan poučiti (62. člen ZUP).

Stroške tolmača nosi stranka sama, razen v primeru, ko gre za pripadnike narodne skupnosti. Dan pouka in izjava stranke se vpišeta v zapisnik, če se opravi kakšno zaslišanje po tolmaču, pa se v zapisniku navede tudi, v katerem jeziku je zaslišani govoril in kdo je bil tolmač (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 264–265). V primeru, da so bile kršene določbe ZUP o uporabi jezika v postopku, gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (237. člen ZUP).