Organ vodi upravni postopek po uradni dolžnosti v zadevi, v kateri je bil sprejet ukrep zoper stranke (npr. odvzem otroka in oddaja v rejo). Nobena od dveh zavezanih sospornih strank se ni pritožila zoper odločbo, ena pa je vložila pritožbo zoper sklep o izvršbi, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. Sedaj teče obnovitveni postopek glede izvršbe.

Kako naj organ ravna v zvezi razpisom ustne obravnave; ali naj se postopek vodi zoper obe stranki (starša) ali le pritožnika v izvršbi? Ali se mora/jo obravnave udeležiti osebno ali lahko pošlje/jo pooblaščenca?

Predmet odločanja v obnovi postopka je samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet in končan prejšnji postopek. Zato ni možna obnova postopka zaradi spremembe ali razširitve prej postavljenega zahtevka (jedro sodbe VSRS U 253/96 z dne 9. 3. 2000). Tako lahko sklepamo, da mora organ v obnovitvenem postopku (po 260. členu ZUP) ravnati kot v izvirnem postopku, čeprav gre za izvršbo. Obe stranki kot sospornika imata tako pravico sodelovati v postopku, kar izhaja že iz načel varstva pravic strank in javnih koristi (v tem primeru koristi otroka) in zaslišanja stranke (7. člen ZUP in 9. člen ZUP).

V upravnem postopku stranka praviloma ni zavezana postopati osebno. Tedaj lahko pooblasti pooblaščenca (ali pa to stori tudi zakoniti zastopnik za stranke, ki nimajo opravilne sposobnosti). Razmerje med pooblastiteljem, stranko v postopku, in pooblaščencem temelji na medsebojnem dogovoru med njima. Vsa dejanja v upravnem postopku torej opravlja stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki pa lahko postavita sebi pooblaščenca. Ta zastopa stranko pri vseh dejanjih upravnega postopka, razen v primeru izjav stranke, ko je njena navzočnost potrebna. Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben. Določeno je tudi, da se za zastopanje pred organom lahko pooblasti tudi odvetniško družbo. V tem primeru se šteje, da je pooblastilo dano vsem odvetnikom pooblaščene odvetniške družbe.

Kot že zgoraj omenjeno in v skladu z prvim odstavkom 53. člena ZUP, si vsaka procesno sposobna stranka lahko postavi pooblaščenca, ki jo zastopa pri vseh dejanjih v upravnem postopku - z izjemo dejanj, pri katerih mora stranka sama dajati izjave in je zaradi tega potrebna njena navzočnost. Obveznega zastopanja po pooblaščencu sicer ZUP ne pozna, razen ko stranka, s stalnim bivališčem v tujini, uveljavlja v RS kakšno pravico. Glede na določbo petega odstavka 53. člena ZUP) v takem primeru stranka mora imeti pooblaščenca, če iz kakršnih koli razlogov ne more osebno sodelovati v postopku, tako zastopanje je lahko predpisano tudi s posebnim zakonom (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 187-189). Obratno lahko področni zakon terja nujnost osebne udeležbe stranek v postopku (npr. v invalidskih zadevah). Izven teh dveh posebnosti pa stranka sama odloča, ali bo sodelovala osebno ali po pooblaščencu. Glede osebne udeležbe ZUP (če posebni zakon ne določa drugače) stranki dovoljuje tudi lastno presojo, ali bo sodelovala osebno ali jo zastopa pooblaščenec na ustni obravnavi (154. člen ZUP).