Kakšno je pravilno izvajanje 94. člena ZUP, po katerem se vročitev opravlja z javnim naznanilom? Ali je potrebno za vročanje z javnim naznanilom izdati sklep (kot je npr. določeno v knjigi Vzorci uradnih pisanj v upravnem postopku) in ga objaviti na enak način kot dokument, ki je vročen na ta način?

Odločitev o vročanju z javnim naznanilom je le odločitev procesnega vodenja, zato izdaja pisnega sklepa v obravnavanem primeru ni potrebna. V določbah ZUP, ki se nanašajo na vročanje z javnim naznanilom, ni zahtevano, da bi uradna oseba svojo odločitev morala predhodno (ali istočasno) razglasiti s (pisnim ali ustnim) sklepom. Konkretno je v več določbah navedeno, da uradna oseba »odredi«, da se vročitev opravi z javnim naznanilom. Takšna določba je v 94. členu ZUP, ki se po vsebini v ničemer ne razlikuje od splošne določbe 83. člena ZUP, v katerem je prav tako govora o »odrejanju« (elektronskega ali fizičnega) načina vročitve, pri čemer se v upravni praksi nikoli ni pojavljalo vprašanje, ali je potrebno izdati (pisni) sklep. Pri vročanju z javnim naznanilom je ob izpolnjenih pogojih za takšno odločitev relevantno predvsem dejstvo, ali je bil dokument objavljen v zakonsko predpisanem roku, da se vročitev lahko šteje kot opravljena (tako tudi sodna praksa).

Ob izpolnjenih pogojih za vročanje z javnim naznanilom je nemudoma potrebno javno naznaniti osnovni dokument.
Pisne sklepe je potrebno izdajati v primeru, če zakon tako določa ali če je zoper njih dovoljena pritožba. Ne glede na vrsto sklepa je njegovo bistvo v tem, da se z njim odloča ali o procesnih (npr. o ustavitvi, zavrženju, prekinitvi postopka) ali pa o vsebinskih vprašanjih, ki jih označujemo kot postranska (226. člen ZUP – npr. o vstopu v postopek, izločitvi uradne osebe, izločitvi javnosti, o stroških postopka, o dovolitvi obnove, ipd.). Za vsako procesno dejanje v postopku ni potrebno izdati sklepa, čeprav bi teoretično lahko razmišljali na način, da je vsaka odločitev uradne osebe v zvezi s postopkom vezana na »miselni sklep«, ki se navzven odraža kot procesno dejanje v konkretnem postopku. Nesporno je, da ZUP ne določa obveznosti, da bi morala biti vsaka procesna odločitev protokolirana v obliki (ustnega ali pisnega) sklepa, ki bi kot tak le z naznanitvijo stranki, po šestem odstavku 224. člena ZUP, postal izvršljiv. Takšna razmišljanja bi vodila v absurde situacije, ker uradna oseba ne bi mogla opraviti nobenega dejanja v postopku, če s takšnimi »sklepi« ne bi bile obveščene stranke, in tako ne bi bilo mogoče razpisati ustne obravnave, povabiti priče, opraviti ogleda in podobno, po tretjem odstavku 145. člena ZUP, kar so tipična dejanja procesnega vodenja, ki so v izključni domeni uradne osebe.