Ali se zadeva lahko reaktivira in kdaj?

Neredko se zgodi, da mora organ ponovno obravnavati zadevo, ki je že bila rešena in je shranjena v tekoči ali stalni zbirki dokumentarnega gradiva. V takšnem primeru je tako potrebno upoštevati določbo šestega odstavka 71. člena Uredbe o upravnem poslovanju (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), ki določa, da se mora zadeva iz tekoče ali stalne zbirke dokumentarnega gradiva prenesti v zbirko nerešenih zadev in se kot takšna tudi evidentirati, obenem pa se izroči v ponovno obravnavanje javnemu uslužbencu. Takšna določba je za mnoge strokovnjake sporna, saj se ob reaktiviranju zadeve povzroči veliko dodatnega dela, predvsem z vidika ažurnega stanja v tekoči ali stalni zbirki dokumentarnega gradiva. Brez dodatnih zahtev naj bi se tako ponovno aktivirale le tiste zadeve, ki jih je javni uslužbenec, ki vpisuje podatke v evidenco, napačno zaključil. Namreč, UUP res dopušča možnost ponovnega aktiviranja zadev, vendar se takšna praksa ne zdi primerna, saj spodbuja nepregledno stanje, odpira pa tudi možnost špekulativnih dejanj (rešeno do roka, zaključek zadeve in nato ponovno aktiviranje, popravljanje upravne statistike, …). Primernejša se zdi načelna drža, da na kakršenkoli način rešene oziroma zaključene zadeve ostanejo zaključene, njihova razveljavitev oziroma ponovno aktiviranje pa naj poteka na način, da se smiselno aktivirana zadeva evidentira z novo številko, pri čemer se v evidenco vpiše ustrezna zveza oziroma povezava (po Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 135–136).