Ali je za ugotovitev težje disciplinske kršitve »kršitve ugleda Univerze ali njenih članic« treba konkretno dokazati dejansko škodo za ugled ali zadošča že abstraktna možnost negativnega vpliva? Nadalje, ali mora obstajati neposredna vzročna zveza med ravnanjem študenta in zatrjevano škodo ter ali je mogoče kršitev utemeljiti na posledicah samostojnega odziva tretjih oseb oziroma ali mora biti škoda objektivno pripisljiva ravnanju študenta?

Za naš pravni sistem je značilna delitev kaznivih ravnanj na tri poglavitne kategorije, in sicer na disciplinske prestopke, prekrške in kazniva dejanja. Področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva.

Ugotavljanje kršitev disciplinske odgovornosti študentov pri izvajanju njihovih študijskih obveznosti in izrekanje disciplinskih sankcij je del kaznovalnega prava, v katerem so storilcem dejanj, ki imajo znake disciplinske kršitve zagotovljena kazenskopravna in ustavno procesna pravna jamstva s spoštovanjem katerih se preprečuje neustaven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, osebnostno nedotakljivost in dostojanstvo posameznika v tovrstnih postopkih. Pravna jamstva (29. člen Ustave) in spoštovanje načela zakonitosti (28. člen Ustave) imajo v kaznovalno-pravnih postopkih še poseben pomen in je varstvo teh jamstev veliko strožje. Kot eno od temeljnih načel pri izrekanju kaznovalnih sankcij je načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu, ki je tudi eno temeljnih ustavnih načel (prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1274/2015 z dne 30. 09. 2015).

Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi oziroma t. i. objektivna čast (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 617/2004 z dne 22. 06. 2006). V disciplinskem postopku, ki temelji na načelu materialne resnice (8. člen ZUP), organa ne sme voditi zgolj abstraktna možnost negativnega vpliva. Ugled univerze je po slovenski sodni praksi mogoče okrniti le z dejanjem, s katerim je javnost (zunaj univerze) seznanjena. Le takšno ravnanje lahko vpliva na ugled, ki ga univerza uživa v širšem družbenem okolju (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 617/2004 z dne 22. 06. 2006). To pomeni, da mora ravnanje študenta povzročiti empirično zaznavno posledico v zunanjem svetu, posledično abstraktna nevarnost ogrozitve ugleda ne zadošča za disciplinsko odgovornost.

Dejanje, ki je sicer nesprejemljivo in zavržno (npr. plagiat pri domači nalogi) vendar ostane znano le znotraj fakultete ali univerze, temu merilu ne more zadostiti (prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1274/2015 z dne 30. 09. 2015). Kot poudarja primer Upravne svetovalnice Dokazovanje po pravilih materialnega predpisa mora biti dejansko stanje ugotovljeno z najvišjo stopnjo prepričanja (gotovostjo), organ pa mora v skladu z 214. členom ZUP v obrazložitvi konkretno utemeljiti nastalo škodo.

Med ravnanjem študenta in nastalo prepovedano posledico mora biti razmerje vzroka in posledice. Če kakšna storitev ali opustitev študenta v resnici ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je disciplinsko odgovoren, ni storilec in je mogoče, da je posledica nastala po naključju ali pa je storilec kdo drug. Za obstoj kršitve je zato nujna neposredna vzročna zveza med ravnanjem študenta in nastalo prepovedano posledico.

Načelo zakonitosti (6. člen ZUP) zahteva določnost opisa kršitve (lex certa), kar organu preprečuje, da bi študentu naprtil odgovornost za škodo, ki ni neposreden rezultat njegovega ravnanja. Upravno sodišče je v sodbi II U 150/2021-15 z dne 22. 10. 2024 izpostavilo, da se organ v obrazložitvi ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago temveč mora pravno-relevantno dejansko stanje jasno subsumirati pod zakonski dejanski stan. Če organ v obrazložitvi ne izkaže jasne subsumpcije dejanskega stanja pod pravno normo, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (prim. sodba Upravnega sodišča RS II U 150/2021-15 z dne 22. 10. 2024). Če ni dokazano (164. člen ZUP), da je prav študentovo dejanje povzročilo seznanjenost javnosti in posledično okrnitev ugleda, elementa kršitve ni mogoče uveljaviti.

Zatrjevana škoda mora biti objektivno pripisljiva ravnanju študenta, ne pa subjektivnemu doživljanju institucije ali samovoljnim odzivom tretjih oseb. Napad na ugled se ocenjuje objektivno, pri čemer se presoja, ali je bilo ravnanje sposobno okrniti ugled institucije v očeh družbe (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 617/2004 z dne 22. 06. 2006). Teorija adekvatne vzročnosti pravi, da se za vzrok posledice vzame samo tisti dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči prav takšno posledico, kakršna je nastala. Izključuje torej vse izjemne, nenavadne primere.

Prav tako mora organ v skladu z 9. členom ZUP študentu omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih vključno s pripisljivostjo posledic. Če bi organ kršitev utemeljil na dokazih pridobljenih v drugih postopkih do katerih se študent ni mogel opredeliti bi s tem kršil njegovo pravico do izjave (prim. sodba Upravnega sodišča RS IV U 63/2022-24 z dne 21. 10. 2024). Načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP) organu tudi nalaga, da vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej, da preveri, ali je odziv okolice dejansko neposredna posledica študentovega dejanja ali neodvisen dogodek.

Za zakonito ugotovitev kršitve ugleda univerze oz. članice univerze mora torej disciplinski organ v postopku po ZUP v obrazložitvi (214. člen ZUP)  konkretno izkazati (164. člen ZUP), da je študentovo (protipravno) dejanje prodrlo v zunanjo javnost in s tem dejansko okrnilo ugled institucije. Vsaka drugačna razlaga, ki bi temeljila zgolj na interni zaznavi dejanja ali analogiji, pomeni kršitev načela zakonitosti v kaznovalnem pravu in poseg v ustavna jamstva študenta. Poleg tega, da mora biti dejansko izkazana škoda pripisljiva ravnanju študenta, slednje za disciplinsko odgovornost študenta ne zadošča, saj mora biti v skladu z načelom krivdne odgovornosti »nullum crimen sine culpa« tudi podan element krivde (naklep ali zavestna oziroma nezavestna malomarnost), saj brez ugotovljene krivde kaznovalne sankcije ni dopustno izreči. Po ugotovitvi disciplinske odgovornosti pa se mora pri izbiri disciplinskega ukrepa in določitvi njegovega trajanja, če gre za časovno določen ukrep, upoštevati tudi načelo sorazmernosti, tako da se izreče najmilejši ukrep, ki bo po oceni pristojnega disciplinskega organa še zadostil njegovemu namenu.