V ponovno reševanje je bila prejeta zahteva, ker je sodišče v upravnem sporu predhodno odločbo (o odmeri komunalnega prispevka (KP) na zahtevo) odpravilo. V letu 2024 je bil sicer opravljen inšpekcijski nadzor objekta in izrečen ukrep prepovedi izvedbe priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Ali drži, da mora organ odločati po predpisih, ki so veljali, ko je bila vloga vložena (ZUreP-2 in GZ). Ali sme organ - glede na to, da je stranka vložila zahtevo za enostaven objekt, kar po sedanjih predpisih temi ni več tako - zavrniti zahtevo, ker glede na inšpekcijski ukrep in 93. člen GZ ne more odločati o zadevi?

Ali mora organ pozivati stranko k izjasnitvi glede dejanskega stanja in inšpekcijskega ukrepa?

Ali bi smel organ izdati sklep o prekinitvi postopka po 147. členu ZUP do razrešitve predhodnega vprašanja, tj. inšpekcijskega ukrepa, saj če pride do odstranitve objekta, je odmera komunalnega prispevka brezpredmetna, vračila plačila KP pa zakon v takem primeru ne predvideva.

Če stranka po zahtevi za izjasnitev predloži projektno dokumentacijo za legalizacijo, ali sme organ vlogo zavrniti, ker se je vloga spremenila in stranki pojasniti, da mora vložiti novo vlogo? Kako naj organ odloča po predpisih iz leta 2021 za legalizacijo objekta iz npr. leta 2025? Ali sme stranka vlogo med postopkom pred izdajo odločbe oz. v ponovnem odločanju po odločbi 2. st. organa ali sodbi upravnega sodišča spreminjati, ker mora organ potem odločati o stanju, ki ni bilo predmet pritožbe in nato sodbe?

Če je bila odločba prvostopenjskega organa odpravljena v pritožbenem postopku ali v upravnem sporu, mora organ v ponovnem postopku odločati v skladu z napotki organa druge stopnje oziroma sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovimi stališči glede postopka tzer tudi dejstvi, če so bila ugotavljana na gavvni obravnavi (tretji odstavek 251. člena ZUP in peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ponovni postopek ne pomeni začetka nove upravne zadeve, temveč nadaljevanje že začetega postopka, v katerem se ponovno odloča o istem zahtevku stranke, kot je bil predmet odpravljene odločbe.

V ponovnem postopku mora organ uporabiti materialne predpise, kot so veljali v času, ko je bila izdana odpravljena odločba, če bi stranka zaradi nezakonite odločitve izgubila kakšne pravice oziroma če spremenjeni predpis določa, da se nezaključeni postopki nadaljujejo po predpisih, ki so veljali v času vložitve vloge. Če ne gre za omenjene okoliščine, se v ponovnem postopku uporablja predpis, ki velja v času (ponovnega) odločanja, kot velja na splošno že pri prvem odločanju, čeprav stališča teorije in sodna praksa o tem niso enoznačna.

Ne glede na to, ali se v skladu z zgoraj navedenim uporabi predpis, ki je veljal v času izdaje odpravljene odločbe, ali ob ponovnem odločanju veljavni predpis, mora organ v ponovnem postopku ugotoviti dejansko stanje, ki obstaja v času ponovnega odločanja. To izhaja iz načela materialne resnice iz 8. člena ZUP. Če je bil v času ponovnega postopka za objekt izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, mora organ to dejstvo upoštevati kot del dejanskega stanja, če to vpliva na odločitev v zadevi, ker materialni predpis inšpekcijski ukrep določa kot pravno relevantno dejstvo.

Po 93. členu GZ-1 je za nelegalen objekt prepovedana izvedba priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Navedena določba ne ureja procesnih vprašanj, temveč določa materialnopravno posledico nelegalne gradnje. Zato sama po sebi ne pomeni, da organ o zahtevi za odmero komunalnega prispevka ne bi smel odločati. Le od pravil materialnega zakona (gl. zg.) je odvisno, ali inšpekcijski ukrep sploh vpliva na odločitev. Zato organ ne more samovoljno pogojevati izdajo odločbe z inšpekcijskim ukrepom, če to ne izhaja iz zakona, ki določa pogoje za odločitev o komunalnem prispevku.

Če bi inšpekcijski ukrep vplival na odločitev in bi bila za stranko izdana neugodna odločba, je pred izdajo odločbe treba stranki omogočiti, da se izjavi o dokazni oceni organa (146. člen ZUP). Pravica do izjave je zagotovljena z 9. členom ZUP, njena ustavna podlaga pa izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Dejstvo, da je inšpekcijski ukrep izdal drug pristojen organ, ne vpliva na dolžnost organa, da stranki omogoči izjavo, če namerava to dejstvo uporabiti kot podlago za odločitev.

Če bi inšpekcijski ukrep v drugi zadevi zaradi pravil materialnega zakona vplival na odločitev v zadevi v tej zadevi, gre za dejansko in nepravno vprašanje, ko mora organ ugotoviti, ali je bil ukrep izrečen oziroma je pravno veljaven in zavezujoč. Dejstvo, da je inšpekcijski postopek morda v teku, ne pomeni, da dejansko stanje ni jasno, zato v takem primeru prekinitev postopka na podlagi 147. člena ZUP ni dopustna.

Stranka lahko v postopku, ki se vodi na njeno zahtevo, svoj zahtevek spremeni ali ga umakne do izdaje odločbe v skladu s 133. členom ZUP. To velja tudi v ponovnem postopku po odpravi odločbe. Vendar je sprememba zahtevka dopustna le, če se spremenjeni zahtevek nanaša na bistveno podobno dejansko stanje in sprememba zahtevka ne vpliva na pristojnost organa.