Upravni organ je z več odločbami odločil o pravici (npr. odločanje o začasni nezmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure - prva odločba prizna pravico npr. za obdobje od 1. 3. do 20. 3. , druga odločba za obdobje 21. 3. do 15. 4. ). Zoper vse odločbe je stranka podala pritožbe (npr. želi, da se ji prizna začasna nezmožnost za delo za 8 ur). Ali sme upravni organ 2. stopnje v pritožbenem postopku smiselno uporabiti določbe 130. člena ZUP o združitvi zadev v en postopek, ki veljajo za postopek na 1. stopnji?


Ali je zoper sklep o združitvi zadev v en postopek dovoljena pritožba?

Če je smiselna uporaba 130. člena ZUP na 2. stopnji dovoljena, ali je zoper sklep o združitvi pritožb v en postopek dovoljena pritožba?

Pristojni organ praviloma začne in vodi upravni postopek za vsak zahtevek oziroma vsako upravno zadevo posebej (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 284 - 285). Organ združuje postopke zaradi načela ekonomičnosti upravnega postopka. S tem se na zakonit način odstopi od pravila en zahtevek = en postopek oziroma ena upravna zadeva ter tako vodi postopek in odloča hkrati v več upravnih zadevah v enem samem postopku (Kovač, Rakar, Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 236).


Združitev v en postopek ureja 130. člen ZUP, in sicer za primer, če se pravice ali obveznosti strank (ene ali več) opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen. Ne glede na to, da so izpolnjeni vsi trije pogoji, pa organ zadev ni dolžan združiti, saj mu zakon daje zgolj možnost, o kateri presodi in odloči organ sam (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 285). O združitvi zadev v en postopek organ izda poseben sklep, ki ga stranke lahko izpodbijajo s pritožbo (tretji odstavek 130. člena ZUP).

Združitev postopka je torej mogoča za združevanje različnih upravnih zadev (odločanja o več pravicah ali obveznostih ali tudi isti za različno časovno obdobje). Glede na naravo zadeve in smisel postopka, tj. ugotoviti okoliščine in dejstva glede na čas izdaje odločbe, tj. ob obnovi prvotne zadeve in teku drugega postopka v sedanjem trenutku, da gre za popolnoma isto zadevo oziroma obveznost (Kovač, Rakar, Remic, Upravno-procesne dileme 2, 2012, str. 236). Tako tudi Informacijski pooblaščenec v mnenju št. 090-44/2012/2 z dne 13. 3. 2012.


Več upravnih zadev se lahko združi v en postopek v vsaki fazi upravnega postopka in v upravnih zadevah začetih na zahtevo stranke, ali v upravnih zadevah, začetih po uradni dolžnosti. Tako lahko pride do združitve tudi v postopku na drugi stopnji. Ne glede na to, da je institut združevanja zahtevkov uvrščen v poglavje o postopku na prvi stopnji, se po analogiji intra legem vsa pravila uporabljajo tudi v drugih fazah postopka, razen če to sam zakon izključi.

Upravni organ glede na smiselnost združevanja postopkov, izda praviloma najprej sklep o združitvi zadev v en postopek, šele nato vodi združena ugotovitveni in dokazni postopek, četudi je to na drugi stopnji. S tako združitvijo zadev v en postopek ravna upravni organ gospodarno, saj za ugotovitev podobnih dejstev v sicer formalno dveh zadevah (npr. bolezen do 20. 3. in od 21. 3.), opravi le eno dejanje (npr. izvid laboratorija na dan 22.3.). V primeru, da je prišlo do združitve zadev v en postopek, bo organ glede vseh tako združenih postopkov vodil en sam postopek ter izdal samo eno odločbo, v izreku katere bo odločil o vseh zahtevkih strank. Ekonomičnost združitve se torej odraža v izogibanju ponavljanja istovrstnih procesnih dejanj, ki so usmerjena v ugotavljanje enakega ali podobnega konkretnega dejanskega stanja v različnih upravnih zadevah (izvedba istih dokazov), kar lahko rezultira tudi v izdaji ene odločbe za več strank (npr. v pritožbenem postopku z izdajo ene odločbe, v kateri bi se drugostopenjski organ ločeno opredelil (v izreku in v veliki meri tudi obrazložitvi) o zakonitosti posamezne odločbe oziroma utemeljenosti posamezne pritožbe).

Prvi odstavek 258. člena ZUP določa, da je pritožba zoper sklep dovoljena le, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Kot pritožbene razloge lahko stranka navaja neizpolnjevanje pogojev za združitev postopka (npr. za odločanje ni stvarno pristojen isti organ) ali pa, da odločitev ni skladna z načelom ekonomičnosti, npr. ker bi se z združitvijo zadev postopek nesorazmerno podaljšal in onemogočal stranki pridobitev njene pravice v razumnem roku (v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 401). V kolikor pride do združitve na drugi stopnji, pa zoper sklep o združitvi ni pritožbe (gl. drugi odstavek 258. člena ZUP). Prav tako ne pride do samostojnega upravnega spora, saj se s tem ne odloča o posebni pravici in praviloma tudi ne o pravnem interesu stranke (Breznik et.al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 445).