Upravni organ prejme pritožbo na odločbo, ki je bila izdana drugi osebi (npr. žena vloži pritožbo na odločbo, ki je bila izdana možu). Ali je žena upravičena oseba za vložitev pritožbe?


V nekaterih upravnih postopkih (npr. pridobitev uporabnega dovoljenja) je po področnem zakonu stranka v postopku samo določena oseba (investitor). Ali se lahko na izdano odločbo v takem postopku pritoži oseba, ki je v postopku pridobivanja dovoljenja dala soglasje (soglasjedajalec), v primeru da se z izdanim dovoljenjem ne strinja?

Zoper odločbo v upravnem postopku na prvi stopnji se ne more pritožiti kdorkoli, ki je z vsebino odločbe nezadovoljen. Ker je upravna odločba posamičen upravni akt, ki vzpostavlja javnopravno razmerje med nosilcem oblasti in strankami postopka, ne razvije učinka splošnega predpisa, da bi veljala tudi za osebe, na katere ni naslovljena. Lahko pa se zgodi, da se bodo pravni učinki odločbe raztegnili tudi na tretjo osebo, ki v konkretnem upravnem postopku ni sodelovala, čeprav učinek vpliva na njene pravice ali obveznosti. V takem primeru je potrebno zagotoviti tudi tej osebi, da lahko izkoristi pravico pritožbe zoper izdano odločbo (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 464-465).

Organ prve stopnje mora pri vsaki prejeti pritožbi najprej opraviti formalni preizkus pritožbe, v okviru katerega preveri, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek 240. člena ZUP). Skladno s formalnim preizkusom mora uradna oseba po prvem odstavku 43. člena ZUP presoditi, ali ima oseba pravni interes v določeni zadevi, ki se kaže v prizadetosti v pravicah ali pravnih koristih. Če ugotovi, da oseba pravnega interesa ne izkazuje, s sklepom zavrže pritožbo (drugi odstavek 240. člena ZUP), zoper tak sklep se je možno pritožiti.

Po 229. členu ZUP lahko zoper upravno odločbo vložijo pritožbo:
* aktivna stranka;
* pasivna stranka;
* stranski udeleženec (če odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi) ter;
* državni tožilec in višji državni odvetnik (če odločba posega v javne koristi).

Pogoj za pridobitev pravice do pritožbe je vezan na prizadetost z izdano odločbo v smislu ogroženosti pravnega interesa (izjemoma tudi na prizadetost, ker akt ni bil izdan v roku).


Pritožba s strani (zunaj)zakonskega partnerja je upravičena samo v primeru, da je ta izkazal/a pravni interes v zadevi in mu/ji je bil na tej podlagi priznan položaj pritožnika oziroma pritožnice. Če taka oseba nastopa kot pooblaščenka druge (prvi odstavek 53. člena ZUP), mora organu predložiti pooblastilo, k čemur jo organ pozove po 67. členu ZUP.


Soglasjedajalec v postopku po določbah ZUP o zbirni odločbi vedno nastopa v vlogi zastopnika javne koristi, na strani organa, in ne strank. Ker soglasjedajalcu ZUP ne priznava položaja stranke, bi s pritožbo soglasjedajalca zoper odločbo organa prišlo do t. i. popačenja oblasti. Zato soglasjedajalec nikakor nima pravice do pritožbe. Kolikor pa oceni, da je organ z izdajo odločbe postopal v nasprotju z javno koristjo, za katere zaščito je po področnem zakonu pooblaščen (tudi) soglasjedajalec, lahko predlaga izpodbijanje odločbe le prek državnega odvetništva.