Ali je oseba, ki se nahaja na kraju prekrška, dolžna podati izjavo prekrškovnemu organu (npr. Policiji RS), ali je takšna izjava prostovoljna?

Kdaj se lahko izjava osebe obravnava kot izjava priče v postopku o prekršku, za katero se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, vključno s poukom o dolžnosti govoriti resnico po 185. členu ZUP?

Temeljni zakon, ki ureja prekrške v Republiki Sloveniji, je Zakon o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl.), ki za posamezna postopkovna vprašanja napotuje na subsidiarno oz. smiselno uporabo ZUP (prim. 3. člen ZUP in 4. člen ZUP).

Uporaba določb ZUP v postopku o prekršku ne pomeni popolne in celovite uporabe posameznih določb ZUP, temveč uporabo teh določb tako, da to najbolj ustreza pomenu, namenom in naravi posamezne procesne institucije, ter v obsegu, ki je prilagojen posebnostim hitrega postopka o prekršku (po Čas, Jenull in Orel (ur.), Zakon o prekrških s komentarjem, 2018, str. 372-375).

ZP-1 v prvem odstavku 58. člena prekrškovne organe v hitrem postopku, npr. Policijo, napotuje na uporabo določil ZUP, če v tem ali drugem zakonu ni določeno drugače, in sicer le glede pristojnosti, zastopanja, jezika v postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb. S tako ureditvijo se zagotavljata procesno varstvo strank in procesni red glede vprašanj, ki niso posebej urejena v ZP-1. Uporaba določb ZUP je predpisana za celoten postopek prekrškovnega organa, torej za odkrivanje prekrška, izrekanje sankcij in tudi tedaj, ko se postopek o prekršku konča pred prekrškovnim organom. Določbe ZUP pa se v prekrškovnem postopku uporabljajo restriktivno. Do njihove uporabe pride le, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji (prav tam, str. 372-375):

1. da gre za procesne institute,
2. da ZP-1 uporabo ZUP izrecno določa ali posameznega procesnega vprašanja sploh ne ureja,
3. ter če niti področni zakon oz. lex specialis (ki določa prekrške) niti ZP-1 za določen postopkovni element ne določata drugače. 

Glede na navedeno v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji za uporabo ZUP iz prvega odstavka 58. člena ZP-1, zlasti ob upoštevanju 67. člena ZP-1, ki glede zaslišanja obdolženca ali priče izrecno napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja kazenski postopek. Iz komentarja k 58. členu ZP-1 izhaja, da se določbe ZUP pri ugotavljanju in dokazovanju dejstev v postopku pred prekrškovnimi organi uporabljajo zgolj v omejenem smislu, saj ZP-1 ne določa uporabe ZUP v tem področju niti smiselno, ker bi lahko tak sklic dokazovanje preveč formaliziral oziroma nesorazmerno otežil v nasprotju s ciljem učinkovitega odločanja (prav tam, str. 397).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 22/25) v 34. členu določa, da policisti zbirajo obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke za uspešno opravljanje policijskih nalog. Sodelovanje osebe pri zbiranju obvestil je prostovoljno, praviloma z zagotovljeno anonimnostjo, pri čemer morajo policisti osebo pred zbiranjem obvestil poučiti o pravici do prostovoljnosti in anonimnosti.

Z zaslišanjem prič lahko prekrškovni organ pridobi izpovedbo osebe, ki ni storilec ali udeleženec pri prekršku, znane pa so ji določene okoliščine o dejanju, njegovem storilcu ali druge okoliščine, ki so pomembne za postopek o prekršku. Kot priča sme torej biti zaslišana vsaka oseba, od katere se pričakuje, da bo lahko povedala kaj pomembnega za odločitev v zadevi. Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 176/21 in nasl., glej tretji odstavek 234. člena ZKP), enako kot ZUP določa, da je dolžnost vsakogar, ki je povabljen za pričo, da se vabilu odzove in priča (prav tam, str. 398-399). Po drugem odstavku 240. člena ZKP je treba pričo najprej opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, nato pa jo opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Pričo je treba opozoriti tudi, da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena tega zakona in to opozorilo vpisati v zapisnik. Opozorilo je dolžna dati uradna oseba pred samo izpovedbo in v celoti, kar mora biti razvidno tudi iz zapisnika z ustne obravnave. Uradna oseba mora pojasniti posledice krive izpovedbe, ki je kaznivo dejanje po 284. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.).

Kljub navedenemu je treba poudariti, da izjava posameznika, ki jo policija pridobi pri zbiranju obvestil po 34. členu ZNPPol, praviloma ne predstavlja izjave priče, dane v okviru procesnega dejanja zaslišanja priče. ZNPPol v tej fazi, kot posebni predpis, ureja policijsko pooblastilo zbiranja obvestil in izhodiščno prostovoljnost sodelovanja, zato oseba na tej podlagi ni dolžna podati izjave in zanjo ne veljajo pravila, ki so vezana na formalno pričanje (dolžnost pričanja in pouk, da mora govoriti resnico, ter opozorilo na posledice krive izpovedbe). Če prekrškovni organ potrebuje izjavo priče kot dokaz, jo lahko pridobi šele z izvedbo procesnega dejanja zaslišanja priče v postopku o prekršku, pri čemer se glede zaslišanja obdolženca in priče smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek (67. člen ZP-1), ZUP pa se uporablja le v obsegu, v katerem ZP-1 to izrecno določa (58. člen ZP-1).