Pri vročitvah odločb (npr. izkaznic dovoljenj za prebivanje tujcem) večkrat nastopi izostanek plačila tiskovine izkaznice . Katera je pravna podlaga za izterjavo tiskovine izkaznice in v kolikšnem roku se mora slednja izterjati?

Ali bi lahko stranka uveljavljala za to denarno obveznost oprostitev po ZUP, npr. če je prejemnik denarne socialne pomoči?

Neredko formalnosti odločbe opredeli področni zakon, ki vzpostavlja glede na ZUP nadrejena pravila (3. člen ZUP), tako glede oblike akta v ožjem, fizičnem smislu in povezanih sestavinah (na primer potni list, viza, razne izkaznice) kot glede drugače poimenovanih ali (pod)sestavin odločbe. ZUP v 210. členu sam napotuje, da lahko zakon ali odlok – ali pri posameznih sestavinah izvedbeni predpis – kot lex specialis določi drug naziv odločbe ali posamezne sestavine črta (glej Kovač v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, komentar k 210. členu, str. 420 in 421).

V skladu s prvim odstavkom 58. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS št. 50/11 in nasl.) se tujcu dovoljenje za prebivanje izda v obliki samostojne listine kot izkaznico. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZTuj-2 dovoljenje za prebivanje vsebuje podatke, ki jih določa Uredba Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 157 15.6.2002, str. 1), in podatek o pravici do prostega ali dovoljenega dostopa na trg dela za tujce, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pravico do prostega ali dovoljenega dostopa na trg dela.

V skladu s sedmim odstavkom 58. člena ZTuj-2  minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, predpiše podrobnejši način izdaje dovoljenja za prebivanje, način zajemanja prstnih odtisov ter način in označitev prenehanja dovoljenja za prebivanje in ceno izkaznice. Na tej podlagi je izdan Pravilnik o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje in potrdila o pravicah obmejnega delavca, načinu zajemanja prstnih odtisov, načinu označitve prenehanja ter ceni izkaznice dovoljenja za prebivanje in potrdila o pravicah obmejnega delavca (Ur. l. RS, št. 83/21 in nasl., v nadaljevanju Pravilnik), ki v 9. členu določa ceno izkaznice dovoljenja za prebivanje.

Cena izkaznice dovoljenja za prebivanje ni del upravnih taks, povezanih z izdajo dovoljenj za prebivanje, kot jih določa taksna tarifa (glej tarifni številki 14 in 61) Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, str. 106/10 in nasl.), zato predstavlja ločen (in poleg upravnih taks dodaten) strošek stranke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za prebivanje. Cene izkaznice dovoljenja za prebivanje se v skladu z ustaljeno upravno prakso in v izogib nepotrebnemu vnaprejšnjemu plačilu v primeru morebitne zavrnilne odločbe ne plača ob vložitvi vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje (kot to velja za taksno obveznost), temveč šele, ko upravni organ seznani tujca, da bo izdana ugodilna odločba (v obliki izkaznice) in ga pozove na plačilo cene izkaznice (pred njeno izdelavo in vročitvijo).

Pri tem se odpre vprašanje, ali je moč ta strošek stranke opredeliti (i) kot strošek postopka po 113. členu ZUP ali pa (ii) kot poseben element denarne obveznosti oziroma materialnopravno specifiko področne zakonodaje (ZTuj-2 in Pravilnika), podobno kot na primer na področju kmetijstva (glej na primer odreditev plačila stroškov oskrbe v zvezi z zapuščeno živaljo v skladu s 43. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv, Ur. l. RS, št. 98/99 in nasl. in kot izhaja iz sodbe VSRS I Up 1427/2009 z dne 14. 9. 2005

Ad ii: V tem primeru, če gre za materialnopravno obveznost, ZUP ne predstavlja pravne podlage za obračun ali na primer oprostitev te denarne obveznosti, saj bi to moral urediti področni predpis kot lex specialis. Če je upravni organ dovoljenje za prebivanje v obliki izkaznice že izdal in vročil kljub vnaprejšnjemu neplačilu denarne obveznosti v obliki cene izkaznice dovoljenja za prebivanje - kar sistemsko gledano sicer ni zaželena praksa, saj omogoča izogibanje naknadnemu plačilu oziroma izterjavi te denarne obveznosti s strani imetnika dovoljenja za prebivanje, pri čemer bi lahko upravni organ v primeru neplačila izkaznice postopal tudi v skladu z drugim odstavkom 90. člena ZTuj-2 in zaradi nesodelovanja stranke postopek ustavil - predstavlja pravno podlago za izterjavo (preko Finančne uprave) Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.) glede izterjave denarne obveznosti po področnem predpisu (Pravilnik), kjer je izvršilni naslov izdana izkaznica dovoljenja za prebivanje.

Ad i: Lahko pa se vzame strošek tiskovine kot strošek postopka po 113. členu ZUP, saj so organu (UE) nastali stroški zaradi posamične zadeve. V tem kontekstu bi bilo sistemsko optimalno, da bi se ceno tiskovine zaračunalo s pavšalno upravno takso. V sedanji situaciji, ko upravna enota izdaja dovoljenje za prebivanje, pa bi po tej razlagi morala hkrati z izkaznico vročiti še sklep o stroških, čeprav ni podlage, da bi se izdajo dovoljenja pogojevalo s plačilom stroškov tiskovine, saj to po materialnih predpisih ni pogoj za pridobitev pravice. Toda če bi UE sklepa o stroških ne vročila skupaj z odločbo (dovoljenjem oziroma izkaznico), o stroških po ZUP ni več moč odločati, saj je z naknadni obračun potrebna rezervacijska klavzula (četrti odstavek 118. člena ZUP).

Glede na posebnosti področja se tako zdi, da prevlada materialnopravna razlaga (ad ii), ki tudi omogoči izterjavo.