Kako naj organ ravna v primeru, ko stranka zaradi očitnega kognitivnega upada oziroma nerazsodnosti ni sposobna procesnega udejstvovanja v postopku, vloge pa je v njenem imenu vložil družinski član?

Ali lahko organ v takem primeru z enim sklepom postavi začasnega zastopnika za več hkrati vodenih postopkov uveljavljanja različnih pravic (po ZDOsk1), ali je treba za vsak postopek posebej izdati ločen sklep o postavitvi začasnega zastopnika?

Procesna sposobnost po 46. členu ZUP je sposobnost osebe podajati izjave volje, za katere pravni red določa, da naj bi se glede na značilnosti osebe (starost, zrelost, psihično zdravje) zavedala njihovih pravnih posledic, zato ti pravni učinki nastopijo (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 106).

Poslovna sposobnost pomeni sposobnost sklepanja pravnih poslov in je osnova za procesno sposobnost. ZUP jo povezuje s procesno sposobnostjo; procesno sposobna je oseba, ki je poslovno popolnoma sposobna. Poslovna sposobnost je lahko polna ali delna, s čimer se omeji tudi obseg procesne sposobnosti osebe.

Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa mladoletnik, ki je postal roditelj, po 152. členu Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS št. 15/17, 21/18 in nasl.)

Z uveljavitvijo DZ je prenehal veljati Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prav tako pa tudi Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki je omogočal odvzem poslovne sposobnosti. Institut odvzema poslovne sposobnosti se v veljavnem pravu ne uporablja več, saj ga je nadomestil institut skrbništva za odrasle osebe. Na podlagi 262. člena DZ sodišče odraslo osebo, ki zaradi motnje v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in imenuje skrbnika. Z odločbo o skrbništvu sodišče določi obseg skrbnikovih obveznosti in pravic ter odločbo takoj pošlje centru za socialno delo. Kadar potrebe osebe zoper katero se je začel postopek postavitve pod skrbništvo to terjajo, lahko sodišče določi tudi začasnega skrbnika (da se uredijo zadeve, s katerimi ni mogoče počakati do konca postopka, Vrhovno sodišče, Pravosodni bilten (PB) 1/2021, str 105) in istočasno določi obseg njegovih nalog (smiselno podobno kot začasni zastopnik po ZUP).

Kadar pa varstvo pravic in koristi posamezne osebe to terjajo, center za socialno delo (ali drug organ, pred katerim teče določen postopek), zgolj za določen postopek, določi skrbnika za posebni primer.

Pravnomočne odločbe o postavitvi pod skrbništvo se v skladu z DZ pošljejo pristojni upravni enoti.

Začasni zastopnik pa se postavi le izjemoma in pod pogoji 51. člena ZUP (več o pogojih primeru Postavitev in delovanje skrbnika za poseben primer ob neznanem bivališču stranke v tujini), kadar stranka nima zakonitega zastopnika in je treba zaradi nujnosti zadeve postopek izvesti, pri čemer se postavitev nanaša samo na konkretni postopek oziroma posamezna procesna dejanja, začasni zastopnik stranko zastopa v celoti ampak za omejen čas teka konkretnega postopka. Začasnega zastopnika postavi organ stranki z oblastnim sklepom.

Z vidika načela varstva pravic strank je nujno ločiti predvsem začasnega zastopnika po ZUP in skrbnika (bodisi t.i .splošnega, začasnega ali za posebni primer). Postavitev skrbnika pomeni samostojno materialnopravno zadevo. Je torej svoj, poseben postopek, ne le procesno dejanje v siceršnjem matičnem upravnem postopku. V tem položaju ni podlaga nujnost ukrepanja, ampak varstvo pravic stranke. Sposobnost stranke se domneva, zato je nesposobnost stranke poskrbeti za svoje pravice in koristi treba dokazati (Kovač in Jerovšek, prav tam str. 115).

Pri osebi s hudimi kognitivnimi ali drugimi omejitvami, ki trajno onemogočajo razumevanje pomena postopka ali izražanje volje, začasni zastopnik ne zagotavlja ustreznega nadomestila, saj njegova vloga ni namenjena reševanju trajne odsotnosti procesne sposobnosti, glej tudi sodbo UPRS  I U 961/2016-10 z dne 4. 7. 2017, zato je v takih primerih treba postaviti skrbnika, ki skrbi za varstvo pravic strank in ne le za izvajanje procesnih dejanj.

To še posebej velja v primerih, ko se za isto osebo vodi več upravnih postopkov oziroma je očitno, da bo zastopanje in skrb za pravice stranke potrebno tudi v prihodnje. V takih primerih postavitev začasnega zastopnika ni ustrezna, ker bi zahtevala izdajo več ločenih sklepov za vsak posamezen postopek, kar presega namen 51. člena ZUP, ki je izjemen in vezan na nujnost posamezne zadeve.

Ne glede na to, da lahko organ po uradni dolžnosti v posameznem nujnem postopku postavi začasnega zastopnika, kadar so pogoji iz 51. člena ZUP izpolnjeni, in ta zastopnik skrbi za izvajanje procesnih pravic, mora organ v primeru trajnega pomanjkanja procesne sposobnosti oziroma pri osebi s kognitivnim upadom in obstoju več postopkov oceniti, ali je za varstvo pravic stranke nujno zagotoviti skrbnika v smislu določil in namena DZ.

Center za socialno delo naj tako v danem primeru sodišču za osebo s hudim upadom kognitivnih sposobnosti predlaga postavitev pod skrbništvo; če je zaradi potreb nujno, tudi pod začasno oziroma posebno skrbništvo, kadar to terja le postopek uveljavljanja pravic iz naslova dolgotrajne oskrbe (glej sklepa VSL I Cp 1137/2022 z dne 7. 9. 2022 in IV Cp 1192/2020 z dne 22. 7. 2020). Z odločbo imenovani skrbnik bo na pristojnem centru za socialno delo z vložitvijo vlog po Zakonu o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1, Ur. l. RS, št. 84/23 in nasl.) in z zastopanjem poskrbel za pravice in koristi osebe, ki je bila postavljena pod skrbništvo.