Stranka je vložila zahtevo za uveljavljanje pravice z novo pridobljenim mnenjem. Iz dokumentacije je razvidno, da je za isto pravico vložila vlogo že v preteklem letu, a je bila izdana negativna odločba, na katero se je stranka pritožila. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, stranka pa je vložila tožbo, ki jo sodišče še ni obravnavalo. Kako naj organ ravna, če področni zakon drugače ureja izredno pravno sredstvo kot ZUP - tj. nepravo obnovo postopka (npr. Zakon o osebni asistenci)?

Če je bilo v zadevi že odločeno ali še teče postopek, se v isti zadevi, tj. ob nespremenjenih dejanskih okoliščinah in materialnem pravu, ne more uvesti nov postopek (glej 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP). Pravnomočno urejeno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določata ZUP ali poseben zakon, kar izhaja iz 158. člena Ustave RS.

Toda v danem primeru zadeva glede na odprt postopek pred sodiščem še ni pravnomočno zaključena.

V 260. členu ZUP je določeno, da se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, npr. če so bila pri odločanju spregledana že takrat obstoječa dejstva, a je organ zanje izvedel kasneje, torej ko gre za "nova stara" dejstva oz. dejstva, ki so nastala pred izdajo odločbe. Če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, je dopustna obnova postopka. Stranka je lahko s tem obnovitvenim razlogom uspešna le, če dokaže, da v prejšnjem, končanem postopku brez svoje krivde dejstva ali dokaza ni mogla navesti. Po ZUP torej ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj novega dejstva ali dokaza (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 642-645).

Poseben zakon (lex specialis) lahko (izredna) pravna sredstva uredi drugače kot ZUP, spremeni pogoje za njihovo uporabo ali določi nova izredna pravna sredstva. Drugače urejena procesna pravila področne zakonodaje se uporabljajo primarno. To velja tudi za t. i. nepravo obnovo postopka, kjer se lahko oziroma morajo uporabiti tudi dejstva in dokazi, nastali po izdaji odločbe, kot podlaga za spremembo izdane odločbe, če to določa področni zakon (Kovač (ur.), Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2012, 2. del, str. 385-386).

Zakon o osebni asistenci (ZOA, Ur. l. RS, št. 10/17 in nasl.) v 22. a členu ureja ponovno oceno upravičenosti do osebne asistence. V postopku se preverja ustreznost obsega ur in vrst storitev osebne asistence, priznanih z odločbo o pravici do osebne asistence. Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se po uradni dolžnosti izvede najpozneje v petih letih od pridobitve pravice. Koordinator jo lahko predlaga tudi prej, če zazna spremenjene potrebe uporabnika ali druge pomembne okoliščine. Izvede se po enakem postopku kot prvotna uveljavitev pravice, z odločbo pa se lahko obseg ur in vrste storitev povečajo, zmanjšajo, ostanejo enake ali pa se pravica odvzame. Odločba postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji. V 20. členu ZOA je določeno, da če se ponovno odloča o pravici do osebne asistence zaradi spremembe, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, na podlagi drugega odstavka 22. člena tega zakona, na zahtevo vlagatelja, ki že ima pridobljeno pravico do osebne asistence, odločba izdana v tem postopku postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdani odločbi. V pritožbenem postopku se lahko odloči, da vlagatelju pripada drugačen (večji ali manjši) obseg ur in drugačna opredelitev vrst storitev osebne asistence oziroma da do storitev osebne asistence ni upravičen.

Področni zakon torej določa, da mora organ upoštevati tudi nova dejstva ali dokaze kot podlago za spremembo že izdane odločbe. V tem primeru gre za nepravo obnovo postopka, ki jo ZUP ne ureja. Zato z vidika ZUP ni formalnih ovir za uvedbo postopka in odločitev v zadevi.

Sodišče pa še vedno presoja le zakonitost prvotne izpodbijane odločitve. Če bi tožbi ugodilo in priznalo pravico od izdaje izpodbijane odločbe dalje, pa bi to veljalo le do nove – spremenjene odločbe.