Kako je z izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 v primerih, ko je upravni akt že postal dokončen in izvršljiv ter je bil v praksi tudi že izvršen? Ali lahko sodišče v takem primeru še odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, čeprav ta po naravi stvari ne more več zadržati izvršitve, ki je že nastopila? Ali je pravilno, da sodišče tak predlog zavrže, ali pa mora odločiti meritorno in ga zavrniti kot neutemeljenega, ker namen začasne odredbe ni več dosegljiv?

V konkretnem primeru je ministrstvo z odločbo, vročeno dne 21. 9. 2024, odvzelo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, je odločba takoj postala dokončna in izvršljiva, Pravilnik pa je določal 150-dnevni rok za zaključitev poslov (do 18. 2. 2025). Predlog za izdajo začasne odredbe je stranka vložila šele dne 22. 7. 2025, sklep o ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe pa je postal pravnomočen dne 8. 8. 2025, ko je bil subjekt že izbrisan iz evidence. Zanima nas, ali je začasna odredba v takem primeru sploh še lahko učinkovita oziroma ali učinkuje samo za naprej. Dodatno pa, kako naj organ ravna, če bi bila tožba in predlog za izdajo začasne odredbe vložena še v 150-dnevnem roku, pred izbrisom  in ali mora v tem primeru ministrstvo z izbrisom počakati na odločitev sodišča?

Ker tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijane upravne odločbe, lahko sodišče s sklepom začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta ali vsebinsko drugače uredi stanje, opredeljeno z izpodbijanim aktom. V upravnem sporu tako poznamo dve začasni odredbi: nepravo ali odložitveno odredbo in pravo ali ureditveno odredbo, pri čemer obe veljata do odločitve sodišča o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 296).

Če bi se z izvršitvijo upravnega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, sodišče na njegovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, t. i. neprava oziroma odložitvena začasna odredba). Pri tem mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank (glej primer 1). Če samo zadržanje izpodbijanega akta ne zadostuje, pa po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 tožnik lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (t. i. prava oziroma ureditvena začasna odredba) (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 296, glej tudi primer 1). Začasna odredba učinkuje le od trenutka izdaje dalje in nima retroaktivnega učinka. To pomeni, da je z njo mogoče zadržati izvršitev upravnega akta oziroma začasno urediti razmerje, dokler o tožbi ni odločeno, ni pa je mogoče uporabiti za razveljavitev ali odpravo posledic, ki so že nastale zaradi predhodne izvršitve.

Z vidika pravočasnosti je izdajo začasne odredbe dopustno zahtevati hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe vse do pravnomočnosti odločitve o tožbi (Mojca Muha, Začasne odredbe, Pravosodni bilten št. 2/2020, str. 145). Smisel navedene ureditve je, da si tožnik svoj pravni položaj z začasno odredbo kot preventivnim varstvom izboljša do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (sklep VSRS I Up 122/2008 z dne 3. 4. 2008). Vendar, če tožnik vloži predlog za izdajo začasne odredbe šele po tem, ko je upravni akt že bil izvršen, sodišče tak predlog na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrne, saj težko popravljiva škoda tožniku ne more več nastati. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 137/2023 z dne 31. 5. 2023, z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena (četudi prostovoljno), po naravi stvari ni več mogoče zadržati.

V konkretnem primeru izdana začasna odredba tako po sami naravi stvari nima dejanskega učinka, saj ne more retroaktivno povrniti pravnega položaja, ki je bil izgubljen z izbrisom tožnika iz ustrezne evidence, kar je imelo za posledico tudi to, da ne more več opravljati svoje dejavnosti. Če bi bila tožba skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe vložena znotraj 150-dnevnega roka, to zaradi nesuspenzivnosti tožbe v upravnem sporu ne bi pomenilo, da upravni organ čaka na odločitev sodišča, saj je neupoštevanje oziroma neizvrševanje izdanega upravnega akta po poteku paricijskega roka (ne glede na sprožitev upravnega spora) nezakonito, v kolikor sodišče ne izda začasne odredbe (glej primer 1).