V zvezi z razveljavitvijo določbe zakona, katere izvrševanje je bilo predhodno začasno zadržano, se zastavlja vprašanje, kako je treba presojati pravnomočnost odločb in sklepov, ki so bili izdani pred začetkom učinkovanja sklepa o zadržanju, vendar do tega trenutka še niso postali pravnomočni, ker so bili bodisi v postopku vročanja bodisi je še tekel rok za vložitev pravnega sredstva. Dilema se nanaša na to, ali je za presojo pravnomočnosti bistveno zgolj dejstvo, da je bil akt izdan pred začetkom učinkovanja sklepa o zadržanju, pri čemer bi se datum pravnomočnosti določil glede na datum vročitve in potek pritožbenega roka. Obenem se postavlja vprašanje, ali začasno zadržanje izvrševanja zakonske določbe učinkuje tudi kot "prekinitvena ovira" za tek procesnih rokov ali pa roki za vložitev pravnih sredstev tečejo nemoteno na podlagi splošnih pravil ZUP.

V tem okviru je potrebno razjasniti, ali so upravni akti, izdani pred zadržanjem, postali pravnomočni kljub temu, da je potek pritožbenega roka sovpadal z obdobjem zadržanja izvrševanja določbe, oziroma ali se šteje, da je pravnomočnost in dokončnost nastopila, če pritožba v roku ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

ZUP v 153. členu določa, da s prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja, vključno z roki za izdajo odločbe. ZUP ureja prekinitev postopka le v 153. členu, vendar pa ureja tudi procesne situacije, ki imajo smiselno enak učinek kot prekinitev postopka, saj je postopek začasno prekinjen do prenehanja razlogov za prekinitev. V prej omenjenih situacijah zato govorimo o t.i. tihi prekinitvi postopka. V obeh primerih gre sicer za ugotovitev, da so nastopili razlogi, da se postopek začasno prekine, vendar je ključna razlika med prekinitvijo postopka po 153. členu ZUP in drugimi oblikami prekinitve v učinkih na tek rokov. Roki mirujejo le pri prekinitvi postopka s sklepom na podlagi 153. člena ZUP ter smiselno enako oziroma po analogiji tudi po določbah 82. člena ZUP in 142. člena ZUP ob tihi prekinitvi postopka (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 159-160).

Deseti odstavek 82. člena ZUP pa izrecno določa postopanje, če pristojni organ (Ustavno sodišče RS) zadrži izvrševanje predpisa, na podlagi katerega bi se odločalo v posamični upravni zadevi.

Organ, ki vodi postopek, je dolžan o zadržanju v instrukcijskem roku petnajstih dni pisno obvestiti stranke, ki v postopku uveljavljajo pravice, pravne koristi ali se jim nalagajo obveznosti. Obvestilo ima zgolj informativni pomen in pravnega učinka ne ustvarja, saj učinkuje neposredno že samo zadržanje. Posledično tudi prekoračitev petnajstdnevnega roka za izdajo obvestila nima pravnih posledic, vendar organ kljub temu ostaja dolžan obvestilo izdati brez nepotrebnega odlašanja. Takšna ureditev je po svoji naravi analogna deklaratornim učinkom sklepov o prekinitvi postopka. Gre za tako imenovano tiho prekinitev postopka, saj v tem primeru poseben sklep o prekinitvi ni izdan (Kovač in Kerševan, prav tam, 3. knjiga, str. 73-74).

Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe, včasih pa tudi s sklepom o ustavitvi postopka (207. člen ZUP). To pomeni, da je izdaja odločbe tista procesna faza, s katero se postopek formalno in pravno zaključi. Zoper izdano odločbo je praviloma dovoljena pritožba, ki je skoraj vedno suspenzivna, vsaka odločba pa je lahko izpodbojna tudi z izrednimi pravnimi sredstvi in v sodnem postopku (Kovač in Kerševan, prav tam, 2. knjiga, str. 390-395).

Razveljavitev določbe zakona, katere izvrševanje je bilo predhodno začasno zadržano, na rok za vložitev pritožbe zoper odločbo ne vpliva, s tem pa tudi ne na nastop dokončnosti in pravnomočnosti.

Stališče o vplivu zadržanja na tek roka za vložitev pritožbe oziroma na nastanek dokončnosti in pravnomočnosti, kot je zapisano v prejšnjem odstavku, ni povsem enoznačno, vendar bo dokončen odgovor na to dala šele sodna praksa. Na drugačno stališče bi lahko vplivalo učinkovanje zadržanja izvrševanja predpisa. Če je učinek zadržanja primerljiv z učinkom prekinitve postopka, bi lahko veljalo, da tudi se procesna dejanja ne opravljajo in posledično ne tečejo procesni roki, če je zadržano izvrševanje predpisa. Prekinitev postopka, denimo zaradi smrti stranke, učinkuje z dnem smrti in povzroči prekinitev postopka oziroma prekinitev teka roka za pritožbo, dokler ne vstopi pravni naslednik.

Organ, ki je odločbo izdal po zadržanju predpisa bi o zadržanju pritožbenega roka po 82. členu ZUP oziroma "tihi prekinitvi" postopka obvestil stranko. V prid prej omenjeni interpretaciji govorijo razlogi za zadržanje, saj USRS predpis zadrži, ker bi z njegovim izvrševanjem nastale hujše posledice, ki jih povzroči začasno zadržanje izvrševanja. Kot v takih primerih zapiše sodišče začasno zadržanje pomeni, da se postopki v konkretnih upravnih zadevah do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati. Ker odločba začne učinkovati šele z vročitvijo, dokončnost in pravnomočnost pa nastopita z iztekom pritožbenega roka, je vročitev in pritožbeni rok razumno šteti za del upravnega postopka. Upravni postopek se namreč zaključi z dokončnostjo upravnega akta. Vodenje postopka in enako njegov zaključen po naravi stvari pomenita uporabo tako materialnega kot procesnega zakona, zato bi bilo lahko sporno stališče, da zadržanje materialnega predpisa nima procesnopravnih učinkov, kot je učinek na prekinitev oziroma tek roka za pritožbo, posledično na dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost. V prid interpretaciji zadržanja teka roka za pritožbo so praviloma razlogi za zadržanje, ker bi z nastankom materialnopravnih posledic, na katere se nanaša zadržani predpis, lahko nastalo neustavno stanje, bodisi v škodo javnega bodisi zasebnega interesa. Varstvo pravno zaščitenih interesov, na katere se nanaša zadržani predpis, je možno le, če zadržanje pomeni tudi prekinitev teka roka za pritožbo in s tem nastanek dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Kadar USRS ugotovi neustavnost predpisa bi bilo lahko v nasprotju z ustavo, če bi nepravnomočnemu upravnem aktu, ki je izdan po zadržanju, vendar pred dokončnostjo, pravnomočnostjo in zlasti izvršljivostjo, priznavali učinek, ki lahko temelji na neustavnem predpisu. Možno je, da takšnega upravnega akta ne bi mogli izpodbijati z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, če bi se iztekli zakoniti roki za njihovo uporabo (v danem primeru zlasti rok za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici). Prav tako je lahko sporno, da bi učinek zadržanja izvrševanja predpisa, presojali zgolj z vidika pristojnosti organa za izdajo odločbe, ne pa tudi z vidika posledic za stranko, pri čemer ne govorimo le o strankah postopkov, v katerih odločba še ni bila izdana, ampak tudi strankam, v katerih je bila odločba izdana, vendar ob zadržanju še ni postala pravnomočna.