Organ A (občinska uprava) obravnava zahtevo stranke (na primer zahtevo investitorja za izdajo soglasja za manjšo rekonstrukcijo po GZ-1). V zvezi s tem ima dvome (na primer o naravi posega (manjša rekonstrukcija ali dozidava)) in se želi posvetovati z upravnim organom B (upravno enoto), ki je sicer pristojen za tovrstne upravne zadeve (kot je izdaja gradbenega dovoljenja, v kolikor bi šlo za dozidavo). Upravni organ A zanima, ali v tem času, ko zaproša upravni organ B (upravno enoto) za pojasnila (odgovor) v smislu 33. člena ZUP, tečejo roki za dopolnitev vloge oz. za izdajo odločbe.

Po 33. členu ZUP gre za pravno pomoč takrat, kadar en organ opravi določeno procesno dejanje v upravni zadevi na zaprosilo drugega organa, ker ta dejanja sam ne more izvesti zaradi krajevne ali stvarne nepristojnosti (npr. vročitve, zaslišanje prič, ogled ipd.). Tretji odstavek 33. člena ZUP dodatno določa, da lahko organ, ki vodi postopek, zaprosi drug organ za pojasnila in podatke, potrebne za ugotovitev dejstev, pomembnih za izdajo odločbe. Zakon posebej ne pojasni za kakšne vrste pojasnil naj bi šlo, vendar po naravi stvari pojasnila ne morejo presegati dejanskih vprašanj, povezanih z ugotovitvijo dejanskega stanja zadeve, vključno s pojasnili o presoji in vrednotenju dokazov, ki je v izključni domeni stvarno in krajevno pristojnega organa.

V skladu s komentarjem k 33. členu ZUP (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 281–284) je za pravno pomoč značilno, da gre za konkretna dejanja v postopku, potrebna za odločitev, in da so medsebojna razmerja med organi pri tem formalizirana in zavezujoča.

V obravnavanem primeru pa upravni organ A ne prosi upravnega organa B za izvedbo konkretnega procesnega dejanja (npr. ogled, zaslišanje, vročitev), ampak želi strokovno mnenje glede pravno-tehničnega vprašanja, torej, ali poseg pomeni "manjšo rekonstrukcijo" ali "dozidavo". Takšno zaprosilo po vsebini ne pomeni pravne pomoči v smislu 33. člena ZUP, saj ne gre izvedbo dejanja namesto upravnega organa A, ampak za neformalno strokovno posvetovanje med organoma z različno stvarno pristojnostjo na podlagi Gradbenega zakona (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.), kar pa ne vpliva na procesna razmerja oziroma procesne obveznosti organa A.

To potrjuje tudi Komentar ZUP v 5. odstavku na str. 282, kjer je poudarjeno, da gre za pravno pomoč po 33. členu ZUP le v primerih, ko eden od organov opravlja konkretna dejanja, določena z ZUP, za katere drug organ ni krajevno ali stvarno pristojen. Pojasnila o naravi posega pa so strokovna mnenja, ki sodijo v sodelovanje med organi, ne pa v institut pravne pomoči.

Tudi če bi šlo za dejanje, ki bi imela pravno naravo pravne pomoči, roki za odločitev ne bi prenehali teči. ZUP namreč v 34. členu določa obveznost zaprošenega organa, da v predpisanem roku odgovori na zaprosilo (tj. v roku najpozneje 30 dni od prejema zaprosila), ne določa pa ničesar glede morebitnega prenehanja teka rokov za odločitev. Take določbe najdemo v primerih določb 153. člena ZUP, ki določa, da v primeru prekinitve postopka prenehajo teči vsi procesni roki (vključno z rokom za izdajo odločbe po 222. členu ZUP in roki za dopolnitev vloge po 67. členu ZUP). Navedena situacija pa predstavlja procesnih dejanj, ki jih opredeljuje 153. člen ZUP.