Ali je pravilno, da je organ zavezani stranki z odločbo naložil plačilo (davčne) obveznosti, čeprav je stranka organu predložila dokazial o nemožnosti izpolnitve (npr. bančna potrdila, izpisek iz zemljiške knjige, iz katere je razviden vpis hipoteke zaradi nedavne pridobitve posojila), pri čemer pa je prejšnje obveznosti redno poravnavala. Organ prav tako stranke ni opozoril na sankcije – ali bi lahko v dani sitaciji organ izdal le opomin? Ali je prav, da je organ akte o obveznosti stranke vročil tudi drugi osebi (poslovnemu partnerju stranke)?

Načelo zakonitosti (6. člen ZUP) terja, da se v vseh upravnih postopkih, kamor sodi tudi odmera davkov, upošteva relevantne okoliščine in ob tehtanju javne koristi in pravic strank tej prizna pravice ali naloži obveznosti po pogojih področnih zakonov. Če iz predpisov in dejstev primera izhaja, da je treba stranki naložiti obveznost, organ praviloma (razen morebitne z materialnim pravom določene diskrecije) nima pooblastil, da bi le te ne določil. Če področni zakon nima posebnih določb, pa organ po načelu sorazmernosti posebej tehta določitev roka izpolnitve obveznosti ali olajšanega načina njene izpolnitve (glej več o paricijskem roku in predpostavkah oz. načinih izvršbe po Podlipnik v Kovač in Kerševan (2022), Komentar ZUP, 2. knjiga, določbe 282. in nasl. členov ZUP).

FURS davek odmeri na podlagi zakonov o obdavčenju (npr. Zakon o dohodnini, ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 13/11, in nasl., Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, ZDDPO-2, Ur. l. RS, št. 117/06, in nasl., Zakon o davku na dodano vrednost, DDV-1, Ur., l. RS, št. 13/11, in nasl.), pri čemer se postopkovno ravna nadrejeno ZUP (glej 3. člen ZUP) po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.). V davčnih zadevah se v ugotovitvenem postopku ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki so po zakonu o obdavčenju merodajni za odmero določenega davka. To pomeni, da mora davčni organ pred odmero davka v ugotovitvenem postopku popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje ter pri tem spoštovati pravice zavezancev. V ugotovitveni fazi mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe vestno in skrbno ugotoviti vsa za odločitev pomembna dejstva ter strankam zagotoviti možnost za varstvo njihovih pravic in interesov, pri čemer mora ravnati skladno s temeljnimi načeli ZDavP-2 in ZUP (Jerovšek et al., ZDavP-2 s komentarjem, 2008, str. 189-191).

Pri postopku odmere davka pa glede na predpise ni pomembno niti upoštevano, ali je zavezanec davek sposoben plačati; to tudi ne vpliva na že z zakonom določen rok izpolnitve obveznosti (plačila). Vprašanje (ne)sposobnosti plačila pride v poštev šele v postopku davčne izvršbe, katere postopek se skladno s 143. členom ZDavP-2 začne, če davek ni plačan v roku, ki je določen z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju.

Če je zavezanec davek nezmožen plačati v celotnem znesku v z zakonom oz. odločbo določenem roku, lahko po ZDavP-2 zaprosi za obročno plačevanje po 101., 102. členu ZDavP-2 in za obročno plačevanje ali odlog plačila po 103. členu ZDavP-2 (podrobneje o tem v primeru Posebni primeri odloga in obročnega plačevanja davka - odločba - Upravna svetovalnica). Skladno s 101. členom ZDavP-2 lahko zavezanec prosi za obročno plačilo davka, če bi s takojšnjim plačilom davčni zavezanec ali osebe, ki jih je dolžan preživljati, ostali brez sredstev za preživljanje. Skladno s 102. členom ZDavP-2 lahko zavezanec prosi za obročno plačilo davka, če bi zavezanca takojšnje plačilo resno ogrozilo pri opravljanju dejavnosti in je s tem ogrožena tudi ohranitev delovnih mest. Skladno s 103. členom ZDavP-2 pa lahko zavezanec z davčnim organom sklene dogovor o obročnem plačilu, če oceni, da bo s tem zagotovljeno plačilo davka. Davčni organ lahko dovoli tudi odlog plačila davka za največ 24 mesecev na podlagi prvega odstavka 103. člena, torej pod pogojem, da zavezanec predloži ustrezno zavarovanje, ki je določeno v 117. členu ZDavP-2.

Za storjeni prekršek neizpolnitve (tu davčne) obveznosti se skladno s 4. členom Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 29/11 in nasl.) ob pogojih iz tega zakona izreče predpisana sankcija ali opozorilo. Ena izmed teh sankcij je opomin, ki se izreče namesto sankcij, ki so navedene v tretjem odstavku 4. člena ZP-1, pri čemer je globa glavna sankcija, opomin pa se lahko izreče namesto globe. Opomin se skladno z določbami 21. člena ZP-1 sme izreči za prekršek, če je bil le-ta storjen v takih olajševalnih okoliščinah, da ga te okoliščine naredijo posebno lahkega. Prav tako se lahko opomin izreče, kadar prekršek pomeni neizpolnitev predpisane obveznosti, ali pa je bila z njim povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe izpolnil predpisano obveznost ali povzročeno škodo popravil oziroma povrnil.

Davčni organ zavezančevih podatkov ne sme razkriti tretjim osebam, skladno z načelom tajnosti podatkov, ki ga določa 8. člen ZDavP-2. To načelo ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov. Ker se podatki zavezanca obravnavajo kot davčna tajnost samo po ZDavP-2, zakonu o obdavčenju in splošnih aktih, ki urejajo pobiranje davkov, mora davčni organ kot zaupne varovati vse podatke, ki jih zavezanec v postopku organu posreduje, ter vse druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca, s katerimi razpolaga. Razkrijejo pa se lahko določeni ali vsi podatki, kar je odvisno od subjektov, ki jih določa ZDavP-2 (glej ZDavP-2 s komentarjem, 2008, str. 33, 34). Davčni organ sme akte o obveznosti davčnega zavezanca vročiti drugemu podjetju le, če zavezanec skladno z 18. členom ZDavP-2 davčnemu organu poda pisno soglasje za to ali če je z ZDavP-2 to določeno. Davčni organ sme podatke razkriti tudi skladno z 28. členom ZDavP-2, in sicer sme subjektom, ki izvršujejo sklep za zavarovanje oziroma sklep o davčni izvršbi, razkriti podatke o posameznem zavezancu za davek iz sklepa za zavarovanje oziroma sklepa o davčni izvršbi, ki so davčna tajnost. Pri tem se smejo razkriti samo podatki, ki so potrebni za izvajanje zavarovanja izpolnitve in plačila davčne obveznosti ter davčne izvršbe. Skladno s 30. členom ZDavP-2 pa smejo osebe, ki dobijo podatke davčne tajnosti, te podatke uporabiti le za določen namen, podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, ter podatke morajo varovati in jih hraniti do konca postopka, nato pa jih uničiti ali ravnati po arhivskih predpisih.

Poleg tega pa se akti vročajo tudi morebitnim stranskim udeležencem (glej 142. in nasl. člene ZUP), če bi ti izkazali pravni interes v posamičnem postopku odmere davka sicer drugi osebi, s katero so neposredno povezani oziroma obdavčitev ene osebe vpliva na aktualno obdavčitev druge (glej odločbo USRS Up-785/15-14, Up-788/15-15 z dne 27. 10. 2016).