Vložena je bila vloga za pridobitev pravice (na primer pravice do odloga šolanja za otroka s posebnimi potrebami, pri čemer otrok trenutno obiskuje redni vrtec s spremljevalcem). Organ je zahtevi ugodil, vendar je pravico pogojeval z dodatnimi pogoji (npr. osnovna šola odložitev šolanja pogojuje s prepisom v razvojni vrtec).

Ali oziroma kdaj lahko organ pogojuje pravico z dodatnim pogojem?

Organ v skladu z zakonom odloči o predmetu postopka na podlagi dejstev, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku (207. člen ZUP). Odločba je formalen upravni akt in mora biti izdana v pisni obliki ter vsebovati predpisane sestavne dele (gl. ta primer). Obličnost je namenjena zagotovitvi vsebinske pravilnosti vodenja postopka in same odločitve (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 216).

Materialni predpis, ki določa pristojnost organa za odločanje o predmetu postopku, pa lahko določa tudi pogoje in naloge, ki jih organ določi v zvezi z odločitvijo o pravici, pravni koristi ali obveznosti kot predmetu postopka, na primer odložilni ali razvezni pogoj za pridobitev pravice ali obveznosti. Zakonitost odločanja (6. člen ZUP) pri tem terja, da se pogoji in nalogi določijo le, če za to obstaja izrecna zakonska podlaga, zato organ brez te v področnem zaklonu ne more samovoljno določati, da je uveljavitev ali prenehanje pravice oziroma obveznosti vezana na določen pogoj ali nalog. To sicer izhaja iz 213. člena ZUP, ki izrecno določa, da se v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka.

Torej so lahko sestavni del izreka po 213. členu ZUP tudi pogoji, če in kot jih določa področni zakon ter z zakonom opredeljene okoliščine in dejstva posamičnega primera. Organ, ki izda odločbo, lahko v skladu s prej navedenim v izreku zapiše pogoje, pod katerimi se osebi pravica prizna ali naloži obveznost. V obrazložitvi odločbe mora organ v takem primeru navesti pravni temelj za določitev pogojev in razloge, ki glede na dejansko stanje utemeljujejo določitev pogojev (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 439).

Skladno s 45. členom Zakonom o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.) lahko predlagajo odložitev šolanja starši ali zdravstvene službe ali pa se šolanje odloži po uradni dolžnosti na podlagi odločbe o usmeritvi (glej sodbo in sklep UPRS IV U 176/2013 z dne 11. 10. 2017). O odložitvi začetka šolanja in odložitvi šolanja med šolskim letom v prvem razredu odloči ravnatelj na podlagi obrazloženega mnenja strokovne komisije, ki jo imenuje ravnatelj in jo sestavljajo šolski zdravnik, svetovalni delavec ter vzgojitelj oziroma učitelj. Šolanje se odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo. V primeru, ko starši predlagajo odložitev šolanja, ker menijo, da njihov otrok ni pripravljen za vstop v šolo, oziroma če odložitev šolanja predlaga zdravstvena služba, je treba skladno s 46. členom ZOsn opraviti ugotavljanje pripravljenosti otroka za vstop v šolo. Šola kot pristojni organ za odločitev o odlogu šolanja lahko pogojuje z določitvijo prepisa v razvojni vrtec le, kot velja na splošno, tj. če ima za to pravno podlago v materialnem pravu, v nasprotnem primeru pa lahko odloči le o dovolitvi ali zavrnitvi odloga šolanja kot predmetu zahtevka. 

Pri pregledu pravil ZOsn šoli ni najti zakonite pristojnosti osnovne šole, da šolanje odložitev šolanja dovoli, če je izpolnjen katerikoli pogoj, saj zakon določa le pristojnost in pogoje za odločanje o odlogu šolanja. Ne glede na potencialno kršitev zakona je takšno odločitev treba izpodbijati s pravnimi sredstvi zaradi kršitev pravil materialnega zakona/prava, saj sicer kljub nezakonitosti pravno učinkuje do morebitne naknadne odprave ali razveljavitve. Izdana (in vročena) odločba se lahko kadarkoli spreminja izključno prek pravnih sredstev, določenih z zakonom (ZUP ali področni zakoni), ki pa so omejena po razlogih, rokih, legitimaciji, posegu itd. (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 240).

Iz opisa v vprašanju gre sklepati, da je bila v danem primeru odločitev šole med drugim utemeljena na podlagi izvedenskega mnenja, o katerem pa morajo biti starši seznanjeni in imeti pravico se izjasniti o navedenem (sodba UPRS I U 870/2010 z dne 20. 4. 2011, čeprav se ZOsn uporablja nadrejeno; o tem sodba in sklep UPRS IV U 176/2013 z dne 6. 8. 2013). V nasprotnem primeru gre za absolutno bistveno kršitev postopka (drugi ostavek 237. člena ZUP), ki je samostojen razlog za pritožbo. Odločba pa se ob krštvi materilanega prava izpodbija s pritožbo (glej 237. člen ZUP), če se je pritožbeni rok že iztekel, se lahko izpodbija tudi z zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (glej drugi odstavek 274. člena ZUP). O pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija (60.b člen ZOsn), nadzorstveno pravico pa izvajata drugostepenski organ oziroma resorno ministrstvo (276. člen ZUP).