Kateri predpis upošteva upravni organ v konkretni upravni zadevi, če meni, da odlok občine ni skladen s pogoji državnega izvedbenega predpisa? Kako ravna organ v posamični zadevi, ko odloki občin niso skladni s pogoji državnega izvedbenega predpisa?

Ker je  presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov prepuščena sodni veji oblasti, je treba šteti, da so vsi predpisi med seboj skladni, dokler sodna veja oblasti ne odloči drugače (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 77-79). 

Zato je dolžnost upravnega organa oziroma njegove uradne osebe, da ob dvomu v zakonitost občinskega predpisa, češ da ni skladen z državnim, tj. nadrejenim predpisom, opozori pristojno ministrstvo. Namreč ministrstva, vsako na svojem področju, pri opravljanju nadzorstva nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti nadzorujejo zakonitost splošnih in posamičnih aktov, ki jih izdajajo organi lokalnih skupnosti v zadevah iz pristojnosti lokalnih skupnosti. Pristojno ministrstvo mora opozoriti organ lokalne skupnosti, ki je izdal akt, za katerega meni, da ni v skladu z ustavo in zakonom, mu predlagati ustrezne rešitve in določiti rok, v katerem mora organ lokalne skupnosti sporen akt uskladiti. Če organ lokalne skupnosti v roku iz prejšnjega odstavka ne uskladi svojega predpisa z ustavo ali zakonom, mora ministrstvo predlagati vladi, da zahteva začetek postopka pred ustavnim sodiščem za oceno skladnosti predpisa lokalne skupnosti z ustavo oziroma zakonom. (glej 64. člen Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.) in 88.a člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l. RS, št. 94/07 in nasl.). Uradna oseba torej lahko zgolj opozori na neskladnost, mora pa s postopkom nadaljevati in v zadevi odločiti na podlagi veljavnega predpisa. 

Za presojo skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in z zakoni je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije (četrta točka prvega odstavka 160. člena URS. Vendar pa USRS ni pristojno za presojo skladnosti občinskega odloka z drugim (državnim) podzakonskim aktom. Sodišče presoja le skladnost občinskih predpisov z Ustavo RS in zakoni, ne pa tudi skladnosti med dvema podzakonskima aktoma. V takih primerih nadzor izvaja pristojno ministrstvo (glej sklep USRS št. U-I-120/09 z dne 25. 5. 2011). 

Ne glede na to, da ministrstva nimajo mehanizmov, s katerimi bi lahko občine prisilila k uskladitvi odlokov z državnimi podzakonskimi akti (glej članek Neučinkovit nadzor občinskih predpisov - javne službe varstva okolja, Pravna praksa, št. 7-8, 2013, str. 16) in da takšne okoliščine lahko povzročijo kršitev 153. člen URS, ki določa, da morajo biti vsi posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu in da so vsi zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti skladni z Ustavo in zakoni, pa mora v posamični upravni zadevi uradna oseba nadaljevati postopek na podlagi trenutno veljavnih določb občinskega odloka, kljub ugotovljenemu morebitnemu neskladju z državno uredbo. Sočasno pa mora o zaznani neskladnosti predpisa obvestiti pristojno ministrstvo.

Zgoraj navedeno velja v situacijah, ko se v pravnem redu predpostavlja, da bo občina pri izdaji svojega splošnega akta sledila usmeritvam, ki jih je, prav tako s podzakonskim aktom, določila država, pri čemer na odločitev v konkretni in posamični zadevi neposredno vpliva le občinski splošni akt. Kolikor pa bi oba splošna akta drugače urejala isto življenjsko situacijo, mora uradna oseba uporabiti uveljavljena pravno interpretativna pravila, ki urejajo postopanje v primeru kolizij različnih pravil, npr. argument hierarhije, kronološki argument, argument specialnosti ipd. (več v Pavčnik, Teorija prava), in na tak način uporabiti zakoniti predpis.