Kakšen je pravilen pouk o pravnem sredstvu, če je po zapisniku o poravnavi izdan sklep, s katerim se postopek ustavi? Ali je zoper tak sklep dovoljena pritožba? Kaj pa upravni spor?

V primeru, ko stranki v upravnem postopku skleneta poravnavo, se na podlagi 137. člena ZUP postopek ustavi s sklepom. Ta člen določa, da se postopek s sklepom ustavi, če je poravnava sklenjena v skladu s predpisi.

Če je poravnava vključena v odločbo, zoper del, ki se nanaša na poravnavo, ni dovoljena pritožba. Prav tako je dovoljena pritožba, če sklep o ustavitvi ni v skladu s sklenjeno poravnavo, sicer pa pritožba ni dopustna (137. člen ZUP).

Vprašanje, ali je zoper tak sklep mogoč upravni spor, je bilo obravnavano tako v teoriji kot tudi v sodni praksi. Skladno s 4. členom ZUS-1 je upravni spor dovoljen zoper dokončne upravne akte, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Ker sklep o ustavitvi postopka zaradi poravnave temelji na volji strank in ne na avtonomni odločitvi organa, ne gre za akt, s katerim bi bil poseženo v pravice posameznika, zato tak sklep praviloma ni upravnopravno izpodbojen. Sodišča so v več primerih zavrgla tožbe zoper tovrstne sklepe, češ da ne gre za dokončen upravni akt v smislu ZUS-1. To stališče potrjuje tudi sodna praksa. Npr. UPRS je v sklepu I U 979/2017-7 z dne 6. 7. 2017 presodilo, da sklep o ustavitvi postopka zaradi sklenjene sodne poravnave ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, temveč izraža njegovo voljo. Ker s takim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, ta ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

V Komentarju ZUP (Kovač in Kerešvan (ur.), KZUP, 2020, 2. knjiga, str. 67–75), kjer je podrobno pojasnjen 137. člen, je izpostavljeno, da ima poravnava učinek odločbe, saj se z njeno sklenitvijo zadeva pravnomočno zaključi. Vendar pa se opozarja tudi na teoretične dileme, ali bi bila pritožba vendarle dopustna v primerih, ko je poravnava rezultat napake, prisile ali zavajanja. Kljub tem pomislekom prevladuje stališče, da v primeru pravilno sklenjene poravnave, ki ustreza pogojem iz 137. člena ZUP, pritožba ni dovoljena in prav tako ne upravni spor, saj ni pravno varstvenega interesa.

Glede na navedeno mora biti pouk o pravnem sredstvu v sklepu o ustavitvi postopka zaradi sklenjene poravnave oblikovan tako, da stranko jasno seznani, da pritožba ni dovoljena. Sklep sam po sebi ne prejudicira pravic strank izven dosega sklenjene poravnave in ne posega v njihove pravice na način, ki bi utemeljeval sodno varstvo. Teorija sicer ni povsem enotna, vendar prevladuje razlaga, da v takih primerih stranke niso upravičene do pravnih sredstev, razen v primerih, ko bi bila poravnava sklenjena pod vplivom bistvenih postopkovnih nepravilnosti ali neveljavnih pravnih ravnanj.