Kako se obračunavajo stroški upravnega - inšpekcijskega postopka, kadar je zavezana stranka delovala neskladno s predpisi, a je na podlagi opozorila še pred zaključkom postopka odpravila nepravilnosti?

31. člen ZIN določa, da če se inšpekcijski postopek v skladu s prvim odstavkom 28. člena istega zakona ustavi, stroške postopka nosi organ, razen če je bil inšpekcijski postopek izveden v okviru lažne prijave.  

113. člen ZUP določa splošno načelo o stroških postopka: če je stranka z zahtevkom neuspešna, nosi stroške sama; če je uspešna, jih nosi organ. Če je postopek ustavljen, nosi stroške organ, razen če je stranka s svojim dejanjem povzročila začetek postopka s svojim protipravnim dejanjem. Vendar v kontekstu inšpekcijskega nadzora tega ne moremo razumeti v absolutnem smislu, saj se postopek lahko konča za stranko tudi delno ugodno ali delno neugodno. 

Inšpekcijski postopek ima poudarjeno preventivno funkcijo. Opozorilo kot institut (28. člen ZIN) omogoča, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo brez izdaje odmernih ali prisilnih ukrepov, kar pomeni, da postopek doseže svoj namen že zgolj z odpravo neskladnosti – in se posledično tudi ustavi. 

Sodba UPRS I U 252/2010 res prikazuje dejstvo, da je bila stranka sprva v neskladju in zato v postopku “neuspešna”, četudi je naknadno odpravila nepravilnosti, vendar pa sodba VSRS I UP 927/2000 nasprotuje, ker daje večji poudarek dejanskemu uspehu stranke glede na obseg in izid postopka. Iz sodbe razberemo, da splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka, organa ne zavezuje absolutno, zato navedenih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč le v korelaciji s procesnimi dejanji strank. Pomeni, da je treba upoštevati, ali je bila dosežena skladnost z zakonodajo brez potrebe po dodatnih ukrepih. 

Tudi sodba UPRS U 158/2009 pojasnjuje, da drugega odstavka 113. člena ZUP ni mogoče uporabljati v binarnem smislu “uspeh/neuspeh”, temveč je treba upoštevati tudi delni uspeh. Tako se lahko šteje, da je bil postopek za stranko delno ugoden, če v enem delu obveznosti niso bile naložene ali če je v nadaljevanju s pravnimi sredstvi uspela doseči spremembo oziroma zmanjšanje obveznosti. 

Ta vidik je potrjen tudi v sodbah UPRS U 1029/2015 in III U 189/2015, kjer je bilo določeno, da tudi če stranka v postopku s pravnimi sredstvi ne izpodbija same obveznosti, temveč le njeno višino, to ne pomeni, da je v postopku neuspešna. 

Določbe o stroških postopka je zato treba presojati celovito, ob upoštevanju procesnega ravnanja stranke in dejanskega poteka postopka. Če stranka nepravilnosti prostovoljno in pravočasno odpravi na podlagi opozorila in postopek zato ni zaključen z odločbo, gre za položaj, v katerem je cilj nadzora dosežen brez prisilnih ukrepov. V takšnem primeru je treba presoditi, ali je nastanek stroškov povezan s protipravnim ravnanjem stranke (gl. drugi odstavek 113. člena ZUP): kolikor so bili v postopku ugotovljene nepravilnosti - protipravno dejanje, sicer ne bi bilo izrečeno opozorilo, je treba šteti, da je stroške povzročila stranka, ki jih posledično tudi nosi. Zato ni odločilno zgolj, ali je bil postopek končan z odločbo o naložitvi obveznosti ali s sklepom o ustavitvi postopka, ampak tudi ali so stroški postopka po uradni dolžnosti vezani na protipravno ravnanje stranke.