Kako se postopkih s pravnimi sredstvi (pritožba) oz. v upravnem sporu (tožba) upošteva sodna praksa? Ali je sodna praksa, sploh če se ta v odprtih postopkih spremeni, zadostna in hkrati zavezujoča podlaga, da ob istem predpisu in dejanskemu stanju, stranki pritožbeni organ oz. sodišče ugodi?

Načelo zakonitosti opredeljuje 6. člen ZUP-a, ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Odločanje v upravni zadevi ima materialni in procesni vidik, zato govorimo o materialni in procesni zakonitosti. Pri tem morajo posamični upravni akti temeljiti na splošni pravni normi materialnega upravnega prava, bistvo procesne zakonitosti pa je, da mora upravni organ upoštevati pravila upravnega postopka pri odločanju (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 1. knjiga, str. 100 in 104). Načelo zakonitosti je izraz delovanja pravne države in vezanosti uprave na zakon (Kovač in Jerovšek, 2023, str. 35 in 100). Temelj načela je v 2. členu Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna država, to načelo pa veže vse tri veje oblasti (tj. zakonodajno, izvršilno in sodno). Izvršilno vejo oblasti, v katero spadajo tudi upravni organi, Ustava ureja v drugem odstavku 120. člena Ustave RS, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. V okviru izvršilne veje oblasti, načelo zakonitosti posega tudi v hierarhijo pravnih predpisov, ki jo določena v 153. členu Ustave RS (Kovač in Kerševan, 2022, str. 99).

To načelo v upravnem postopku zagotavlja enakost pred zakonom in uresničuje pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kateri vključuje tudi pravico do odločanja v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso. Kršitev zakonitosti ni le podlaga za pravna sredstva in sodno varstvo, temveč lahko pomeni tudi ustavno kršitev, zlasti kadar si organ zakon razlaga v nasprotju z Ustavo RS ali samovoljno odstopi od ustavljene prakse brez utemeljenega razloga (več o kršitvah načela zakonitosti v primerih Ravnanje upravnega organa, če drug organ deluje po njegovi presoji brez pravne podlage - Upravna svetovalnica in Novo odločanje po sodbi Upravnega sodišča zaradi odločb, izdanih na podlagi nezakonitih splošnih aktov? - Upravna svetovalnica) (Kovač in Kerševan, prav tam, str. 99).

Sodna praksa v upravnem postopku ni formalen vir prava, saj predstavlja sekundarni ali t. i. dopolnilni vir, ki prispeva k enotni uporabi formalnih pravnih virov, jih pa ne nadomešča. Viri prava, ki so v upravnem postopku zavezujoči, so le akti zakonodajalca oz. ustavodajalca, torej ustava, predpisi EU, ratificirani mednarodni sporazumi, zakoni in podzakonski akti, izdani na podlagi zakona. Ti akti predstavljajo primaren vir prava v upravnem postopku. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje in lahko vpliva na odločanje, če je sodišče v svoji sodbi uporabilo tehtne in prepričljive argumente pri svojem odločanju. Sodbe kot vir prava v upravnem postopku pomagajo pri konkretizaciji in razlagi prava ter omogočajo seznanitev s primeri, ki razrešujejo pravna vprašanja (VSRS, 2021).

Tak primer je najti tudi v sodbi UPRS I U 587/2020-10 z dne 30. 11. 2021 (točka 11 obrazložitve), ko se je sodišče pri odločitvi sklicevalo na ustaljeno sodno prakso glede pomena osebnih interesov pri določanju rezidentskega statusa po ZDoh-2. Tukaj je tožnica izpostavila, da sodna praksa v Sloveniji ni formalen vir prava, temveč sekundarni, saj ne zavezuje sodišč pravno, ampak le argumentativno. Sodišče je poudarilo, da imajo tehtni in prepričljivi argumenti iz sodne prakse vpliv na pravno argumentacijo pri odločitvah v odprtih zadevah. Ta primer potrjuje vlogo sodne prakse kot vodilo pri razlagi prava in njenega prispevka k doslednosti ter enotni praksi odločanja upravnih organov.

Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oz. arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse (Galič, 2001). Skladno z navedenim sprememba sodne prakse, četudi zakon ostane nespremenjen, vpliva na razlago predpisov v upravnem postopku, in sicer, če sodišče ustrezno utemelji razloge za spremembo. Če torej nova sodna praksa (npr. zlasti to velja za sodno prakso Vrhovnega sodišča) pomeni spremenjen način uporabe materialnega prava, morajo to upoštevati tudi upravni organi, saj bodo sicer njihove odločbe, ob enakem pravnem in dejanskem stanju, praviloma odpravljene. Primeri iz (nove) sodne prakse vežejo organe in sodišča pri odločanju v podobnih primerih, ampak ne formalno, temveč z močjo uporabljene argumentacije. Pri tem pa je treba tehtati argumentacijo iz prejšnje in novejše sodne prakse. Ob tem je treba je opozoriti, da le ena drugačna sodna odločitev, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, še ne pomeni nove ustaljene sodne prakse, na katero bi bili upravni organi in sodišča vezani. Drugače je v primeru revizij, o katerih odloča Vrhovno sodišče, ki revizije dopusti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku). Končna odločitev v reviziji glede določenega pravnega vprašanja v praksi kaže, kako se bodo sodišča v prihodnje odločala, in ni pričakovati drugačnih odločitev.