V postopku po posebnem (področnem) zakonu je prišlo do razveljavitve prvotne odločbe z novo odločbo (tu glede razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo). Ali lahko stranka vloži novo zahtevo za istovrstno pravico za novo obdobje?

Kakšen učinek ima odločbo o posegu v prvo dovoljenje, od kdaj učinkuje oz. je izvršljiva (ali prvotno dovoljenje ne preneha do pravnomočnosti nove odločbe) in katero pravno varstvo je dovoljeno?

Za zagotavljanje varstva pravic strank v upravnem postopku oz. po izdaji odločbe je pomembno vedeti, kakšen status ima v določenem trenutku izdana odločba. Po ZUP so določeni trije statusi, in sicer dokončnost (224. člen ZUP), pravnomočnost (225. člen ZUP) in izvršljivost (282. člen ZUP). Odločba postane dokončna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, torej ko pritožba po zakonu ni dovoljena, ni bila izrabljena ali pa je izčrpana. Pravnomočnost odločbe pa pomeni, da se odločba ne more več izpodbijati v sodnem postopku. Izvršljivost odločbe navadno nastopi skupaj z dokončnostjo odločbe, v izjemnih primerih pa lahko tudi prej ali kasneje. Kdaj bo po izdaji odločbe postopek končan, je tako odvisno od tega, ali je dovoljena (pri)tožba in kakšen učinek ima (ne/suspenziven) in ali bodo stranke pravico do (pri)tožbe uporabile ali ne. Od tega je torej odvisen nastop dokončnosti, pravnomočnosti ter izvršljivosti odločbe (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 231-234). V že izdane, dokončne oz. pravnomočne odločbe pa se praviloma posega oz. pravice in obveznosti spreminja, odpravlja ali razveljavlja le po določbah zakona, tj. posebnega zakona (npr. Zakona o tujcih) ali prek pravnih sredstev po ZUP.

Po 13. in 229. členu ZUP je pritožba redno pravno sredstvo, ki ga lahko stranka ali druga oseba s pravnim interesom na pristojni pritožbeni organ vloži zoper skoraj vsako odločbo v roku 15 dneh od vročitve. Učinek pritožbe je suspenziven, kar pomeni, da odloži izvršitev odločbe do rešitve pritožbe. Če je stranki omogočeno zoper odločbo vložiti pritožbo na pritožbeni organ, ima po ZUP možnost to storiti v roku 15 dni od vročitve odločbe. Rok začne teči naslednji dan po vročitvi odločbe. Posebni zakon (npr. Zakon o tujcih) lahko določi tudi daljši ali krajši pritožbeni rok ter nesuspenziven učinek pritožbe ali to celo izjemoma izključi. Če se stranka odpove pravici do pritožbe ali zamudi rok za pritožbo, se s tem odpove tudi sodnemu varstvu (prav tam, str. 245-247). Upravni spor kot temeljna oblika sodnega nadzora nad zakonitostjo dokončnih posamičnih upravnih aktov (npr. odločbo) je za stranko dodatna možnost pravnega varstva. Predpogoj, da je upravni spor dopusten, je predhodno izkoriščenje rednih pravnih sredstev, zlasti pritožba, če so/je bila na voljo. Z opustitvijo pritožbe ali z zamudo roka za pritožbo stranka izgubi pravico do upravnega spora. Upravni spor se začne s tožbo v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta (prav tam, str. 292-296 in 304-305).

Poseben zakon, ki se nanaša na pravice, obveznosti in pravne koristi za tujce, ki želijo začasno ali stalno prebivati v Sloveniji, je Zakon o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 91/21 in nasl.), ki v šestem odstavku 56. člena določa o možnosti pritožbe zoper odločbo o razveljavitvi enotnega dovoljenja za prebivanje. Ta zakon določa, da pritožba zoper razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo iz razlogov 37., 37.a, 37.b, 39. in 41. 44.d, 45., 45.a, 45.b, 45.c, 45.d, 46. in 48. člen tega zakona ni dovoljena. To je potrjeno tudi v sklepu VSRS I Up 208/2021 z dne 15.12.2021: »Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.« Z vročitvijo odločbe o razveljavitvi dovoljenja je tako odločitev dokončna, stranki pa je dovoljena možnost sprožitve upravnega spora z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. 30-dnevni rok za sprožitev upravnega spora začne teči z vročitvijo odločbe stranki.

Po Zakonu o tujcih se tujcu, ki mu je dovoljenje razveljavljeno, določi deset dnevni rok za prostovoljni odhod (tretji odstavek 60.b člena), pri čemer rok začne teči z dnem, ko je sklep ali odločba, s katerim je rok določen, dokončna, v primeru izdaje enotnega dovoljenja pa pravnomočna. To pomeni, da se izvršljivost odločbe o razveljavitvi in zapustitvi države v določenih primerih veže na dokončnost, v drugih pa na pravnomočnost. V primerih, ko je izvršljivost vezana na iztek roka po dokončnosti, mora tujec zapustiti državo pred pravnomočnostjo odločitve, torej pred morebitno odločitvijo sodišča v upravnem sporu, če seveda ni vložena zahteva za začasno odredbo za zadržanje izvršitve, ki ji sodišče ugodi.

Ne glede na omenjana pravila področnega zakona, ni mogoče prezreti, da postopek razveljavitve ni zaključen pred pravnomočnostjo, zato je tek tega postopka hkrati ovira za vložitev nove zahteve za izdajo istovrstnega dovoljenja, ki je bilo razveljavljeno (četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP), saj postopek ni pravnomočno zaključen. Glede na določbe Zakona o tujcih pa izvršljivost dokončne odločbe ne vpliva na dopustno vložitve (nove) vloge. Enako sicer velja, če je odločba izvršljiva s pravnomočnostjo. Do nastanka pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi dovoljenja tujec ne bi mogel vložiti (nove) vloge za izdajo dovoljenja oziroma ta ne bi bila sposobna za obravnavo, organ bi jo moral zavreči. Kolikor bi se dopustilo, da se (nova) vloga vloži pred pravnomočnostjo odločbe o razveljavitvi, bi bilo to v nasprotju z učinkovitostjo pravnega reda in javnim interesom, saj bi omogočalo zlorabe, ker bi tujci lahko z vlaganjem vsakokratnih vlog pred pravnomočnostjo dosegli podaljšanje zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji.