Kako je z veljavnostjo t. i. interventnih zakonov (npr. za pomoč gospodarstvu), ki imajo (lahko) omejen čas veljavnosti za določene ukrepe? Se lahko ta predpis uporabi tudi, ko interventni zakon ne velja več, ker je bila zahteva vložena še v času njegove veljavnosti, pri čemer zakon v prehodnih določbah o tem nič ne določa?

Obstoj materialne pravice, obveznosti ali pravne koristi je konstitutivni del upravne zadeve (2. člen ZUP) in s tem temeljna predpostavka odločanja v upravnem postopku (1. člen ZUP). Predmet odločanja vzpostavi materialni predpis, ki hkrati opredeli pogoje, pod katerimi se prizna pravica ali pravna korist ali se naloži obveznost. Kadar ta procesna predpostavka ni izpolnjena, ni mogoče začeti oz. nadaljevati upravnega postopka, saj ne gre (več) za upravno zadevo, zato organ na podlagi prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP takšno zahtevo s sklepom zavrže. Odločba, izdana v nasprotju z navedenim, ima lahko zakonske znake ničnosti po prvi točki prvega odstavka 279. člena ZUP (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023; glej tudi primer 1).

Interventni zakon je lex specialis, ki z začasnimi ukrepi ureja specifične pravne situacije, kadar veljavna sistemska ali področna zakonodaja ne omogoča ustrezne rešitve. Ukrepi interventnega zakona morajo biti časovno omejeni, strogo utemeljeni ter skladni z načelom pravne države, kot to določa 2. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-l in nasl.), s čimer se zagotavlja pravna varnost in predvidljivost pravnega reda (po Voršič in Štrus, Interventni zakoni in zakoni o nujnih ukrepih v pravnem redu Republike Slovenije, 2024). Bistvo interventne zakonodaje je torej vzpostavitev začasne, časovno omejene pravne ureditve za obvladovanje izrednih razmer ali nujnih situacij.

Sprememba ali prenehanje veljavnosti predpisa oz. njegovih delov, ki ima za rezultat ukinitev materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, pomeni, da organ po takšni normativni spremembi oz. prenehanju ne more več izdajati zakonitih odločb, kar velja tudi za primere interventne zakonodaje. Organ je pri odločanju praviloma vezan na pravno in dejansko stanje ob izdaji odločbe (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023; Sodba X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009). Če organ o pravici, obveznosti ali pravni koristi ni odločil do prenehanja veljavnosti interventnega zakona, tega ne more storiti po prenehanju njegove veljavnosti, četudi je postopek začel pred tem. Odločanje bi bilo mogoče le v primeru izrecne določenosti v predpisu, vključno s prehodnimi določbami. Če pa gre s prenehanjem veljavnosti zakona tudi za ukinitev pravice, obveznosti ali pravne koristi, je tako zahtevo treba s sklepom zavreči po 129. členu ZUP oz. postopek ustaviti po četrtem odstavku 135. člena ZUP, če se ta vodi po uradni dolžnosti (glej tudi primer 1). Gre za spoštovanje temeljnega načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, ki predpostavlja vezanost posamičnega upravnega akta na zakoniti pravni temelj.

Dejstvo, da organ ni odločil o zahtevku stranke v zakonitem roku, zaradi česar je stranka po spremembi ali prenehanju veljavnosti predpisa prikrajšana glede pravice, ki jo je uveljavljala, sicer ne vpliva na dolžno postopanje organa, kot ga navajamo zgoraj. Hkrati dodajamo, da bi nezakonito postopanje organa in s tem povezano prikrajšanje lahko vodilo v odškodninsko odgovornost države, ki pa se uveljavlja po pravilih civilnega prava, zato ne tem mestu o tem podrobneje ne razpravljamo.

Opozarjamo na previdnost pri uporabi predpisov, zlasti interventnih, ko njihova veljavnost ni časovno ali drugače omejena, omejeno pa je vlaganje zahtevkov na njihovi podlagi. Takrat ni formalnih ovir, da organ ne bi odločal o zahtevku, čeprav morda okoliščine, zaradi katerih je bil predpis izdan, niso več aktualne.