Če Ustavno sodišče Republike Slovenije (USRS) ugotovi neskladje uredbe vlade z Ustavo Republike Slovenije (URS) in določi rok za odpravo, vendar vlada neskladnosti ne odpravi, se takšna uredba še vedno uporablja pri odločanju v upravnem postopku. Kako v takšni situaciji ravnati z zahtevki strank (tudi pritožbami), saj je organ vezan na uredbo, ob vedenju, da ob bo sodišče v upravnem sporu upoštevalo le zakon, saj za uredbo uporabi exceptio illegalis, kar pomeni, da bo stranka (tožnik) s tožbo verjetno uspela?

Načelo zakonitosti je temeljno načelo upravnega postopka in glavno vodilo delovanja organov pri odločanju v upravnih zadevah. Kot tako izhaja že iz 2. člena Ustave RS (Ur. l . RS, št. 33/91-I in nasl.), pri delovanju uprave je posebej izpostavljeno v 120. členu URS, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov, ter 153. členu URS, ki določa da morajo vsi posamični akti in dejanja državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (po Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 67).

Zaradi načela zakonitosti in delitve oblasti oz. vezanosti uprave na zakon ne morejo upravni organi oziroma uradne osebe po lastni presoji odkloniti uporabe nižjih predpisov, ki bi bili po njihovem mnenju v nasprotju z višjimi predpisi (exceptio illegalis), npr, uporabe zakonov, če so po njihovem mnenju ti v nasprotju z Ustavo niti uporabe podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti ali splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, če naj bi bili ti v nasprotju z Ustavo ali zakonom. Pravna presoja medsebojne skladnosti pravnih pravil, ki jih je treba uporabiti pri odločanju v upravnih postopkih, je pridržana sodni veji oblasti, tj. sodiščem, ki odločajo v postopkih sodnega nadzora nad delovanjem uprave, zato je treba šteti, da so vsi pravni akti med seboj skladni vse dotlej, dokler sodna veja oblasti ne odloči drugače in predpis razveljavi, odpravi, odkloni njegovo uporabo itd. Organi, ki odločajo o konkretnih upravnih zadevah, so dolžni uporabiti veljavne splošne pravne akte (po Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 67) (glej tudi primer).

Upravni organi torej ne smejo odkloniti uporabe podzakonskih predpisov, ampak lahko pri razlagi oz. uporabi (domnevno) neskladnih podzakonskih aktov te razlagajo zgolj glede na vsebino relevantnih zakonskih določb. Po drugi strani se del teorije sklicuje na tretji in četrti odstavek 153. člena Ustave, češ da vezanost upravnih organov na podzakonske akte sicer ni absolutna, vendar upravni organi pri razlagi oziroma uporabi domnevno neskladnih aktov ne morejo uporabiti instituta exceptio illegalis, kar pomeni, da lahko domnevno neskladne predpise le razlagajo glede na vsebino relevantnih zakonskih norm (prim. Breznik v Breznik, Štucin, Marflak, ZUP s komentarjem 2006, stran 63). Tudi del teorije, ki sicer zastopa stališče, da vezanost upravnih organov na podzakonske akte ni absolutna, torej upravnim organom ne priznava možnosti uporabe instituta exceptio illegalis, odklonitve uporabe podzakonskih aktov, ki niso v skladu z zakonom. Enako je tudi prevladujoče stališče upravne prakse. (gl. tudi sodbo UPRS I U 1257/2010 z dne 19. 1. 2012). Torej ni absolutne vezanosti upravnih organov, temveč je exceptio illegalis oziroma odločanje neposredno na podlagi le zakona s spregledom neustavnega podzakonskega predpisa pridržan le sodišču.

Upravni organ torej mora uporabiti uredbo, za katero je Ustavno sodišče sicer ugotovilo neskladnost z Ustavo, pri tem pa naj sporne določbe uredbe razlaga, glede na vsebino določb zakona, ki je bil podlaga za sprejetje uredbe.