Pravna oseba A, po statusu zavod, je na razpisu za sofinanciranje iz javnih sredstev vložila zahtevo za pridobitev pravice. Organ je po uradni dolžnosti ugotovil, da je bila med postopkom pravna oseba A izbrisana iz registra, o izbrisu ali statusnem preoblikovanju sicer sama ni obvestila organa, a je to ugotovil organ, zato je izdal sklep o ustavitvi postopka. Zoper sklep je bila vložena pritožba, ki jo je podala pravna oseba B, sklicujoč se na to, da je pravni naslednik pravne osebe A. Iz registra izhaja, da sta dejavnosti obeh pravnih oseb zelo podobni, obe sta po statusu tudi zavoda, predmet razpisa pa je med drugim vezan tudi na določeno registrirano dejavnost kandidatov.

Kako naj se vodi pritožbeni postopek? Se v primeru, če se ugotovi, da je pravna oseba B res pravni naslednik pravne osebe A, pritožbi ugodi, oziroma se jo zavrne ali zavrže, če pravna oseba B ni pravni naslednik pravne osebe A?

Stranka je nujni udeleženec v upravnem postopku, saj je njen pravni položaj predmet upravnega postopka. To pomeni, da ji predvsem organ mora dati možnost sodelovanja, v določenih primerih pa je tudi dolžna sodelovati oziroma se njeno nesodelovanje šteje kot zanjo bremenilno. Stranka je nujni udeleženec ves čas postopka – če ne obstaja oz. ni določene spodobnosti izražanja njene volje ali stvarne legitimacije, se postopek ne uvede (zahteva se zavrže po 129. členu ZUP), postopek se ustavi (50. člen ZUP) ali prekine (153. člen ZUP) (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 101).

Stranka v upravnem postopku je (fizična ali pravna) oseba, ki kumulativno izkazuje pravno sposobnost ter stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni obstoj osebe po veljavnem pravnem redu, da je lahko nosilka pravic, pravnih interesov in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena (glej primer 1). Stvarna legitimacija ali vsebinsko upravičenje za uveljavljanje pravice ali pravne koristi pa pomeni, da področni predpisi priznavajo določenim osebam z izpolnjenimi splošnimi predpostavkami možnost uveljavljanja pravic ali zmanjšanja oziroma izpodbijanja obveznosti. Gre za vprašanje, kdo lahko nastopa v postopku kot stranka, čeprav se morda ob zaključku ugotovitvenega in dokaznega postopka ugotovi, da mu pravica ali obveznost vendar ne pripadata (prav tam, str. 102).

Če oseba nima (več) pravne sposobnosti ter stvarne legitimacije, ne more biti stranka, odločba ji ne more priznati ali nalagati obveznosti, taka odločba je izpodbojna s pravnimi sredstvi, zaradi bistvene postopkovne napake. Navedene predpostavke morajo biti izpolnjene od predhodnem preizkusu zahteve (129. člen ZUP), kot tudi ves čas trajanja postopka, na kar organ pazi po uradni dolžnosti (49. člen ZUP).

Če organ ob predhodnem preizkusu zahteve pri vpogledu v ustrezni register ugotovi neobstoj oziroma prenehanje pravne sposobnosti pravne osebe (neizpolnjevanje pogoja prave sposobnosti) ali registrirano dejavnost pravne osebe, ki ni skladna z dejavnostjo, ki je pogoj za prijavno na razpis (neizpolnjevanje pogoja stvarne legitimacije), takšno zahtevo na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 262).

Če pa se status pravne osebe spremeni med postopkom, je treba najprej razčistiti možnost pravnega nasledstva po 50. členu in v povezavi s tem prekinitve postopka po 153. členu ZUP. Organ se namreč ob ugotovitvi, da je pravna oseba s prenehanjem (izbrisom iz registra) prenehala biti stranka, ne more opreti zgolj na četrti odstavek v vezi s prvim odstavkom 50. člena ZUP in s sklepom ustaviti postopek, saj mu pravni nasledniki še niso znani, niti še ne ve, ali bodo vstopili v postopek. Zato mora v skladu s prvo točko prvega odstavka 153. člena ZUP postopek prekiniti, obvestiti morebitne pravne naslednike o možnosti vstopa v postopek in jim vročiti sklep. S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 361). Ker prva točka drugega odstavka 153. člena ZUP določa, da prekinitev postopka traja, dokler vanj ne vstopi pravni naslednik, bi to lahko pomenilo, da ustavitev postopka sploh ni mogoča, če organ ne najde pravnih naslednikov stranke ali ti v postopek ne želijo vstopiti. Zato je nujno, da organ v obvestilu o možnosti vstopa v postopek za to določi primeren rok (prav tam, str. 363).

V danem primeru bi tako organ ob ugotovitvi, da je bila pravna oseba A izbrisana iz registra, lahko postopek ustavil, saj ni mogel vedeti, ali bo novo registriran pravni naslednik osebe A. če pa bi imel informacije o preoblikovanju, pa bi moral po uradni dolžnosti prekiniti postopek do registracije pravnega naslednika. Ustavitev postopka bi bila ustrezna le ob ugotovitvi, da pravna oseba A nima pravnega naslednika oziroma njegova registrirana dejavnost ni skladna s pogoji o opravljanju določene dejavnosti, opredeljene v javnem razpisu. Prekinitev postopka do vstopa pravnih naslednikov vanj v primeru prenehanja pravnih oseb izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sklepa UPRS II Ips 20/2002 z dne 6. 6. 2002 (davčni organ lahko že začeti davčni postopek proti družbi po njenem izbrisu vodi tudi proti družbeniku pod pogoji pravnega nasledstva, četudi ta ni neposredni davčni zavezanec); sodbe UPRS U 1324/2006 z dne 19. 2. 2008 (obveznost ugotovitve, ali se upravni postopek lahko nadaljuje zoper pravnega naslednika izbrisane družbe); sodbe UPRS I U 197/2020-18 z dne 10. 11. 2022 (pravno nasledstvo v izvršilnem postopku ob pogoju zagotavljanja procesnih garancij pravnemu nasledniku).

V pritožbenem postopku bo tako organ najprej moral preveriti registrirano dejavnost obeh pravnih oseb z vidika presoje o pravnem nasledstvu, pri čemer lahko od pravne osebe B zahteva dodatna dokazila (npr. statut) in pojasnila glede stvarne legitimacije (registrirana dejavnost) kot pravnega nasledstva pravne osebe A. Glede podatkov v ustreznem registru kot javni evidenci je dokazno breme na organu, pri čemer je tudi pravni osebi B treba zagotoviti možnost izjasnitve in dokazovanja pravnega nasledstva pravne osebe A in ustreznosti registracije dejavnosti glede na pogoje javnega razpisa pred odločitvijo o pritožbi. Če v pritožbenem postopku pravno nasledstvo in stvarna legitimacija ne bosta ugotovljena, se pritožba zavrže, v nasprotnem primeru pa se pritožbi ugodi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno vsebinsko odločanje, pri katerem se bo npr. glede na merila razpisa točkovalo upravičenost pravne osebe B kot pravnega naslednika A za pridobitev pravice do sofinanciranja iz javnih sredstev.