Ali lahko upravni organ prekvalificira vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo, npr. Informacijski pooblaščenec (IP= pri nadzoru na področju varstva osebnih podatkov? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na IP vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (pritožbeni postopek ali prvostopenjski inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve po ZUP in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), temveč praviloma področne zakonodaje, kot na področju varstva osebnih podatkov veljata zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov (Splošna uredba, Ur. l. EU, št. 119/1). Na stranki je, da predloži takšno vlogo, iz katere bosta jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka in želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi (65. člen ZUP). Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.

Upravni organ (v tem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne, kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...), pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavni podstati pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (tudi sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. 'Organ tako ne sme mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke prekvalificirati strankine vloge (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z njemu lastnimi pooblastili organa in pravicami in obveznostmi strank oz. 'z ločenimi (sicer povezanimi) načeli, kot tudi pravnim varstvom (več prav o primerjavi uveljavljanja pravic po ZUP in ZVOP-2 v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).

Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):

(1) »navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in

(2) pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS, ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in

(3) prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem, ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t. i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.

(4) Vodi se tudi »navadne« ex officio inšpekcijske postopke, ki jih vodi Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.

Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) prekrškovni postopki. ZVOP-2 pa določa tudi sodno varstvo, tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).

Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku. Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t. i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »pritožba«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.

Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega sui generis inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek. Zato tudi združevanje obeh (tipov) postopkov ni zakonito.

Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev lahko v določenih primerih pomeni kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravnih organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.