Izdana je bila nadomestna odločba (in sicer v postopku obnove odmere dohodnine). Zavezanec se je na odločbo pritožil, kasneje pa je bila v zadevi izdana sodba, ki je v delu zavrnila tožbo, v delu pa zadevo vrnila v ponovni postopek. Zoper zavrnjeni del je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Sodišče je predlogu za dopustitev revizije ugodilo. Ali lahko prvostopenjski organ do rešitve revizijskega vprašanja izda odločbo v ponovnem postopku ali mora z odločitvijo čakati?

Ko je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložena pritožba, ki izpolnjuje vse procesne predpostavke, lahko ta isti (prvostopenjski) organ izda novo, t. i. nadomestno odločbo, če oceni, da je pritožba utemeljena. Ta institut predstavlja izraz načel varstva pravic strank in ekonomičnosti postopka (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 213). Organi prve stopnje izdajo nadomestno odločbo na podlagi 242., 243. ali 244. člena ZUP - odvisno od okoliščin primera. Zoper novo odločbo imajo stranke pravico pritožbe, ki pa mora biti po opravljenem formalnem preizkusu nemudoma poslana drugostopenjskemu organu, saj nova nadomestna odločba ni dopustna.

V danem primeru je bil izrek prvostopenjske odločbe očitno sestavljen iz različnih točk, ali pa so bili deli izreka vsebinsko ločljivi, tako da je Upravno sodišče lahko tožbo v delu zavrnilo, v drugem delu pa vrnilo v ponovni postopek. V prvem delu je tako odločba postala pravnomočna in so stranke vložile predlog za dopustitev revizije, v drugem delu pa je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopenjskemu organu (glej več o tem v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2. knjiga, 2020, stran 513).

Pravnomočnost, tj. ko odločbe ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu niti v drugem sodnem postopku, je pomemben pravni institut, ki zagotavlja pravno varnost, saj se praviloma v pravnomočne odločbe ne posega, razen če zakon to določa. V pravnomočne odločbe je možno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določajo bodisi področni zakoni bodisi ZUP, ob posebnih pogojih, opredeljenih od 260. do 272. členu ZUP. Revizija po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. št. 105/06 in nasl.) pa je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno prvostopenjsko sodbo v upravnem sporu. Cilj revizije je varstvo pravic strank, zaščita pravne enotnosti in razvoj prava (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 771-772).

V prvem delu obravnavane zadeve, kjer je bila tožba zavrnjena in je stranka vložila predlog za dopustitev revizije, kjer je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo, mora prvostopenjski organ počakati na odločitev Vrhovnega sodišča. Postopek z revizijo je namreč dvofazen – stranka najprej vloži predlog za dopustitev revizije, in če Vrhovno sodišče revizijo dopusti, stranka nato pri tem sodišču vloži revizijo; Vrhovno sodišče šele na tej podlagi o reviziji vsebinsko odloči (glej npr. VSRS Sodba II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020, točka 9). Upravni organi so vezani na odločitev Vrhovnega sodišča (glej npr. UPRS Sodba in sklep I U 1047/2020-14 z dne 28. 8. 2023, točka 14).

V drugem delu odločitve Upravnega sodišča, ki se nanaša na vrnitev v ponovni upravni postopek, pa postopek poteka samostojno, in odločitev Vrhovnega sodišča v reviziji, ne vpliva nanj. V tem delu je treba upoštevati peti odstavek 64. člena ZUS-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka tega člena, tj. ko je zadeva vrnjena v ponovni postopek, pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče, pri tem pa je organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga mora upoštevati glede materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (oziroma tudi dejansko stanje, ugotovljeno na glavni obravnavi). Glede na navedeno in upoštevaje, da običajno traja odločanje Vrhovnega sodišča o dopustnosti revizije nekaj mesecev, bi moral prvostopenjski organ najverjetneje v ponovnem postopku že odločiti.