Šele na podlagi navedb v pritožbi zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe po 240. členu ZUP je bilo ugotovljeno, da je bila odločba nepravilno vročena, saj ni bilo upoštevano dano pooblastilo za zastopanje. Ali mora prvostopenjski organ pritožbo in dano dokumentacijo odstopiti drugostopenjskemu organu ali lahko sam uredi navedeno situacijo?

Odločba prične učinkovati v razmerju do stranke, ko je le ta stranki ali njenemu zastopniku ustrezno vročena. Vročitev predstavlja dejanje, ki omogoča naslovniku seznanitev z dokumentom, ki se vroča.

Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca gre za posebni primer vročanja glede na določbe 88. člena ZUP, zato se skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP in določbami o različnih zastopnikih (glej 47. člen ZUP in nasl.) dokumentacija vroči zakonitemu ali drugemu zastopniku (pooblaščencu, skupnemu predstavniku itd.)

Na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZUP se dokument šteje za vročen stranki, ki ima zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, se ne šteje za veljavno opravljeno, če ni vročena pooblaščencu in lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka (glej Sodbo VSRS X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017).

Iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da je organ napačno vročil odločbo, saj je spregledal, da je stranka imela pooblaščenca in vročal stranki, prejeto pritožbo pa štel za prepozno, ker je upošteval rok vročitve že stranki. Kot pravilen datum vročitve pa šteje šele vročitev pooblaščencu. Podobno bi veljalo, če bi organ vročal osebi, ki je bila npr. pooblaščenec, a je prišlo do preklica ali odpovedi pooblastilu, kot določa 58. člen ZUP - po seznanitvi tem bi organ moral vročati le stranki ali novemu pooblaščencu.

Zoper prvo stopenjsko odločbo upravnega organa se stranka lahko pritoži. Pritožba je devolutivna, vendar mora biti vložena v skladu s predpisi, zato prvostopenjski organ preveri, ali so podane procesne predpostavke, da bo lahko drugostopenjski organ začel z vsebinsko presojo pritožbe. Na podlagi 240. člena ZUP organ preveri, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. V danem primeru je organ ugotovil, da ena od procesnih predpostavk za obravnavanje pritožbe ni izpolnjena, in sicer da ni bila vložena v zakonsko predpisanem roku, zato jo je skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP s sklepom kot prepozno zavrgel (Sodba UPRS II U 455/2016-13 z dne 18. 10. 2017, Sodba UPRS II U 13/2016 z dne 22. 2. 2017).

Skladno s tretjim odstavkom 240. člena ZUP je zoper sklep o zavrženju omogočeno pravno varstvo in sicer ima stranka pravico do pritožbe. Pritožba zoper tak sklep o zavrženju ima praviloma devolutivni učinek, saj o njej odloča organ druge stopnje, ki pa, ko ugotovi, da je pritožba zoper sklep o zavrženju utemeljena, ker je bil npr. preuranjen odloča tudi o pritožbi, ki je bila zavržena, torej tudi o vsebinskih vprašanjih, ki jih izpostavlja pritožnik in glede vprašanj, na katere je organ dolžan paziti po uradni dolžnosti (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 240. členu, str. 575-579).

Postavi pa se vprašanje, ali ima prvostopenjski organ možnost izdati tudi glede pritožbe zoper sklep o zavrženju (prvotne) pritožbe zoper odločbo nadomestno odločbo oz. analogno sklep, če spozna, da ima pritožnik prav, kot določa 242. člen ZUP, tako da bi organ sprejel pritožbo zoper sklep o zavrženju domnevno prepozne pritožbe zoper odločbo, pri tem pa že preveril, ali so bile navedbe v prvotni pritožbi zoper odločbo take, da je moč stranki ugoditi, in če je temu tako, izdal nadomestni akt, ki nadomesti tako prvotno odločbo kot sklep o zavrženju pritožbe. Toda to ne vzdrži namena pritožbe, saj je z odločitvijo o pritožbi zoper odločbo, čeprav z napačnim zavrženjem, prvostopenjski organ to svojo možnost že izčrpal. Prvostopenjski organ o pritožbi zoper sklep ne sme odločati in sam urejati situacije, saj je skladno s tretjim odstavkom 240. člena ZUP drugostopenjski organ pristojen za odločanje o pritožbi zoper sklep (Sodba II U 426/2011 z dne 19. 4. 2012).

Zato mora v danem položaju prvostopenjski organ nemudoma odstopiti celo zadevo v odločanje drugi stopnji, ki bo odločila vsebinsko tako glede pritožbe zoper sklep o zavrženju in tudi glede pritožbe zoper odločbo.