Ali je dovoljena pritožba zoper sklep o nepriznanju lastnosti stranskega udeleženca v primeru enostopenjskega upravnega postopka, ko postopek vodi oz. sklep izda organ, zoper katerega odločbo pritožba ni dovoljena?

Po 43. členu ZUP je stranski udeleženec oseba, ki ima zaradi izkazanega pravnega interesa pravico udeleževati se postopka, da zaščiti svoje pravne koristi, ki so lahko stvar odločanja. Stranski udeleženec je torej samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Stranski udeleženec ima enake pravice in dolžnosti kot stranka, kadar varuje svojo pravno korist, razen če zakon ne določa drugače.

Prvi odstavek 142. člena ZUP določa, da lahko oseba, ki doslej ni bila stranka v postopku, zahteva, da ji organ prizna lastnost stranskega udeleženca (v okviru njenega pravnega interesa). Zahtevo organ preizkusi, torej ugotovi, ali ima ta oseba pravni interes in tako pravico biti stranski udeleženec v postopku in o tem izda pisni sklep. Zoper sklep, s katerim se osebi status stranskega udeleženca ne prizna, je načeloma dopustna pritožba, ki zadrži njegovo izvršitev. Če zavrnjena oseba vloži zoper sklep pritožbo, gre za t. i. tiho prekinitev postopka (glej 153. člen ZUP). To sicer lahko vodi tudi v zlorabe (npr. pogojevanje sosedov pri gradnji), saj se matični postopek ne nadaljuje, dokler ni dokončno odločeno o intervenienci (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 110). Tako ta ureditev nomotehnično ni povsem dosledna, je pa po vsebini smiselna, saj vsaj v okviru upravnega postopka preprečuje, da bi prišlo do položaja, ko bi bila odločba o zavrnitvi udeležbe v postopku odpravljena ali spremenjena šele po izdaji končne odločbe v tem postopku.

Toda obenem drugi odstavek 258. člena ZUP določa, da pritožba zoper sklepe ni dovoljena, če ni dovoljena pritožba zoper odločbe organa, ki je sklep izdal. Kadar torej sklep po 142. členu ZUP ali tudi katerekoli druge sklepe, zoper katere je pritožba dovoljena, izda organ, ki sicer izdaja na prvi stopnji dokončne odločbe, tj. zoper katere področni zakon ali že 13. člen ZUP (glej drugi in tretji odstavek) izključuje pritožbo, pritožba ni dovoljena. V takem primeru je treba preveriti, ali je zoper sklep dovoljena naslednja stopnja pravnega varstva, tj. upravni spor. Po 5. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) pa je zoper sklepe dovoljena tožba na Upravno sodišče RS le, če gre za sklepe o zavrženju zahteve, ustavitvi ali obnovi postopka, zato zoper druge sklepe, ki jih izda npr. ministrstvo, ki izdaja dokončne prvostopenjske odločbe, tudi upravni spor načeloma ni dopusten.

Toda zoper dokončno odločitev o zavrnitvi udeležbe v postopku je dovoljen še upravni spor po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 (glej tudi sodbo UPRS I U 775/2015 z dne 20. 8. 2015 in sodbo UPRS I U 931/2015 z dne 5. 5. 2016). Tedaj lahko tožbo vloži domnevni stranski udeleženec, če je ta položaj uveljavljal v še tekočem upravnem postopku oz. mu ni bil status že pravnomočno zavrnjen (glej več po Kmecl v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 142. členu, str. 108, in sodbo UPRS I U 931/2015 z dne 5. 5. 2016). Po stališču nekaterih avtorjev bi bilo z vidika ekonomičnosti postopka lahko koristno, če bi organ v primeru tožbe potencialnega stranskega udeleženca z nadaljevanjem postopka počakal do pravnomočnosti in ne le do dokončnosti sklepa o zavrnitvi v postopek, ki bi ga bilo mogoče doseči že z izključno formalnim vlaganjem pravnih sredstev (prav tam). Toda takšno stališče ne upošteva, da procesne odločitve postanejo izvršljive z vročitvijo, v konkretnem primeru, zaradi pravila prvega odstavka 142. člena ZUP, sicer z dokončnostjo sklepa, saj zakon suspenzivni učinek določa le za pritožbo zoper sklep (tožba v upravnem sporu tudi sicer nima suspenzivnega učinka). Zato menimo, da bi organ po dokončnosti sklepa moral nadaljevati z upravnim postopkom, ne glede vložitev tožbe. Organ v takem primeru nima pravnega temelja, da upravne zadeve ne obravnava. V primeru, če bi sodišče ugodilo tožbi, ker je odločitev o zavrnitvi zahteve za vstop v postopek nezakonita, bi v primeru dokončne odločbe morala stranka vložiti zahtevek za obnovo postopka, če bi bila še vedno zainteresirana za vstop v postopek, saj po dokončnosti drugače v postopek ne more vstopiti.