V inšpekcijskem postopku je bila za izpolnitev obveznosti po izvršljivi odločbi po izdanem sklepu o izvršbi opravljena izvršba po drugi osebi.

Ali je tudi v takem primeru, ko se obveznost zavezanca izvrši s prisilo, na koncu postopka potrebno izdati sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi 293. člena ZUP?

Izvršba ali izvršilni postopek je samostojen upravni postopek, s katerim se zavezanca prisili k izpolnitvi denarne ali nedenarne obveznosti, katere zavezanec ni izpolnil prostovoljno. Izvršba se vodi le za odločbe in za sklepe, ki zavezancu nalagajo obveznosti, če in/ali dokler te niso izpolnjene v javnem interesu. Namen izvršbe ni stranko kaznovati, temveč doseči izpolnitev obveznosti. Za uvedbo izvršilnega postopka je potrebno ugotoviti prisotnost procesnih predpostavk, ki bi začetek postopka upravičile. Prva predpostavka je akt, ki nalaga obveznost (tj. izvršilni naslov), druga je potek (paricijskega) roka za izpolnitev obveznosti, ki je stranka v roku ni izpolnila, in tretja sklep o izvršbi, s katero se določi način prisilitve. Odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva. Postopek se začne z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe oz. sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti, izdanega s strani organa, ki je izdal izvršilni naslov na prvi stopnji (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 267-275).

V izvršbi se mora uporabiti način ali sredstvo, ki bo prisililo zavezanca k izpolnitvi obveznosti in ga hkrati čim manj prizadelo oz. bo za zavezanca najmilejše, ki še doseže izpolnitev obveznosti. Za izpolnitev nedenarnih obveznosti ZUP določa za izbiro več sredstev, in sicer izvršba po drugi osebi (glej 297. člen ZUP) in izvršba s prisilitvijo (298. člen ZUP). Pri izvršbi s prisilitvijo se lahko izbira med dvema načinoma: denarno kaznovanje do 1000 evrov in fizično prisilitvijo.

Po izdaji sklepa o izvršbi se izvršilni postopek nadaljuje z dejanji v realnem svetu, torej z izpolnjevanjem obveznosti. Ko so izpolnjene vse obveznosti, določene v izvršilnem naslovu, ne glede na uporabljeno sredstvo, se šteje, da je izvršba opravljena in se v ta namen ne izda sklepa o ustavitvi izvršbe.

Sklep o ustavitvi izvršbe organ izda le za ustavitev že začete izvršbe na podlagi ugotovitve organa, da je na primer izvršilni postopek bil voden zoper napačnega zavezanca ali v primeru odsotnosti izvršilnega naslova. V prvem odstavku 293. člena ZUP so določeni primeri, v katerih je mogoče ustaviti izvršbo s sklepom, in sicer:

1. če se med izvršbo ugotovi izpolnjenost obveznosti, vendar ne zaradi te izvršbe, ampak že prej;
2. če je izvršba uvedena proti napačni osebi, ki ni zavezanec;
3. če je izvršilni naslov razveljavljen ali odpravljen.

Tem primerom je skupno to, da je izvršba uvedena neupravičeno in ne sledi svojemu cilju – izpolnitev izvršljive obveznosti po zavezancu. Ob prisotnosti tega razloga je organ primoran izvršilni postopek ustaviti s sklepom. Ustrezna uporaba 293. člena je pojasnjena v obrazložitvi sodbe UPRS Sodba I U 906/2020-19 z dne 4. 7. 2022: »… je iz sklepa […] razvidno, da je tožnik izvršilni naslov (inšpekcijsko odločbo […]) izvršil še pred izdajo izpodbijanega sklepa, iz česar bi izhajalo, da je izpodbijani sklep neutemeljen in nezakonit …«

Namen izvršilnega postopka je zaščita javnega interesa. Osredotoča se na realizacijo že ugotovljene in dokazane obveznosti zavezane stranke, da le-ta ni ravnala v skladu s področnimi predpisi in teh obveznosti kljub izdani in izvršljivi odločbi še ni odpravila. Na podlagi tega razberemo, da ustavitev izvršilnega postopka, ker zavezanec ravno zaradi uvedbe izvršbe izpolni obveznost, ni pravilno ravnanje. Če bi se v takem primeru izdal sklep o ustavitvi postopka, bi šlo za protislovje, saj bi pri isti zadevi imeli izvršljivo odločbo o obveznosti in sklep o njeni izvršbi, na drugi strani pa njima nasprotni sklep, ki zanika obstoj obveznosti v javnem interesu (glej Kovač, članek Ustavitev inšpekcijskih postopkov med zakonitostjo in uslužnostjo strankam, Pravna praksa, 2019).