Kako vročiti odločbo, če je stranka mladoletna oseba? Ali se odločba vroči vložniku (staršu oziroma zakonitemu zastopniku, ki uveljavlja pravico) ali neposredno mladoletnemu otroku na njegov naslov?

Družinski zakonik (DZ, Ur.l. RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US) v 136. členu določa, da starševska skrb vključuje tako pravice, kot tudi obveznosti staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje, zdravje, vzgojo, varstvo, nego in izobraževanje. Poleg tega vključuje tudi zastopanje otroka, upravljanje njegovega premoženja ter dolžnost preživljanja. Če je treba, lahko pristojni organ pod določenimi pogoji omeji ali odvzame starševsko skrb enemu ali obema staršema, če je to v otrokovo korist.

Glede zastopanja otrok je v 145. členu DZ določeno, da starši zastopajo svoje otroke, razen če zakon predvideva drugače. Če starši ne živijo skupaj, je vročitev uradnih dokumentov otroku veljavna, če se ta vroči tistemu od staršev, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je določen v sodni poravnavi ali odločitvi o skupnem varstvu in vzgoji otroka.

Starši morajo na podlagi 151. člena DZ izvajati starševsko skrb sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če ne dosežejo soglasja, jim lahko pri tem pomagata center za socialno delo ali mediatorji. Če starši ne živijo skupaj, morata še vedno sporazumno odločati o pomembnih vprašanjih za otroka. V primeru nesoglasja odloča sodišče. Starš, pri katerem otrok živi, samostojno odloča o vsakodnevnih zadevah, dokler te ne vplivajo na otrokovo razvoj. Če je eden od staršev zadržan, skrbi za otroka v celoti prevzame drugi starš. Če eden od staršev umre, je neznan ali mu je odvzeta starševska skrb, odgovornost preide na drugega starša. Sklenemo lahko, da sta oba starša zakonita zastopnika, če z zakonom ni določeno drugače ali če sodišče enemu ali obema staršema ni omejilo ali odvzelo starševske pravice.

Zakoniti zastopnik po 47. členu ZUP je oseba, ki zastopa stranko, ki nima procesne sposobnosti in zato ne more samostojno nastopati v postopku. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali aktom pristojnega organa, izdanega na podlagi zakona, in v ima v imenu stranke lahko opravlja opravljati vsa procesna dejanja, razen tistih, za katere zakon določa, da je potrebno posebno dovoljenje (Kmecl v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k 47. členu 47, str. 352-355).

Način vročanja po zakonitemu zastopniku, kot ga določa 88. člen ZUP, predvideva, da se v primerih, ko ima stranka zakonitega zastopnika vsa pisanja in dokumenti v upravnem postopku vročajo temu zastopniku. Z morebitno vročitvijo procesno nesposobni stranki so kršena pravila upravnega postopka, ki lahko pomenijo celo bistveno kršitev, če bi to vplivalo na pravni položaj (prim. 237. člen ZUP in 260. člen ZUP). Ob tem je treba upoštevati, da lahko področni zakoni (npr. zakon, ki ureja izdajo osebne izkaznice), vročanje procesno nesposobnim osebam uredijo drugače kot ZUP.

Ko je dokument vročen zakonitemu zastopniku, se šteje, da je vročen tudi stranki. Vročitev zastopniku tako povzroči enake pravne učinke, kot če bi bil dokument vročen neposredno stranki. Ta velja za vse oblike zastopnikov, bodisi zakonite zastopnike, kot so na primer starši mladoletnih oseb, bodisi začasne zastopnike ali pooblaščence, ki jih stranka sama imenuje za vodenje postopka (Kovač v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k členu 88 na str. 553-558; gl. tudi sodbo UPRS IV U 26/2023-6 z dne 7. 3. 2023).