Kako vročiti odločbo, če je stranka mladoletna oseba? Ali se odločba vroči vložniku (staršu oziroma zakonitemu zastopniku, ki uveljavlja pravico) ali neposredno mladoletnemu otroku na njegov naslov?

Kako se vroča v primeru podaljšanih roditeljskih pravic – ali se pisanja vročajo obema staršema ali je dovolj enemu?

Kakšna je razlika med začasnim in zakonitim zastopnikom? Ali se lahko postavi začasni zastopnik osebi, ki ima urejeno notarsko pooblastilo za uveljavljanje pravic v upravnem postopku?

Družinski zakonik (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.) v 136. členu določa, da starševska skrb vključuje tako pravice, kot tudi obveznosti staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje, zdravje, vzgojo, varstvo, nego in izobraževanje. Poleg tega vključuje tudi zastopanje otroka, upravljanje njegovega premoženja ter dolžnost preživljanja. Če je treba, lahko pristojni organ pod določenimi pogoji omeji ali odvzame starševsko skrb enemu ali obema staršema, če je to v otrokovo korist.

Glede zastopanja otrok je v 145. členu DZ določeno, da starši zastopajo svoje otroke, razen če zakon predvideva drugače; če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev. Če starši ne živijo skupaj, je vročitev uradnih dokumentov otroku veljavna, če se ta vroči tistemu od staršev, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je določen v sodni poravnavi ali odločitvi o skupnem varstvu in vzgoji otroka. Dodatno pa ZUP določa, da se osebi, ki nima procesne sposobnosti, vroča po zakonitem zastopniku (88. člen ZUP), kar pomeni da se vroči obema staršema. Vprašanje pa je, ali je DZ nadrejen ZUP ali ZUP nadrejen DZ. Glede na posebnosti upravnih ali drugih postopkov (glej sodbo VSRS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020) gre zavzeti stališče, da je tu ZUP specialnejši in zato nadrejen predpis.

Starši morajo tudi sicer, tj. na podlagi 151. člena DZ izvajati starševsko skrb sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če ne dosežejo soglasja, jim lahko pri tem pomagata center za socialno delo ali mediatorji. Če starši ne živijo skupaj, morata še vedno sporazumno odločati o pomembnih vprašanjih za otroka. V primeru nesoglasja odloča sodišče. Starš, pri katerem otrok živi, samostojno odloča o vsakodnevnih zadevah, dokler te ne vplivajo na otrokovo razvoj. Če je eden od staršev zadržan, skrbi za otroka v celoti prevzame drugi starš. Če eden od staršev umre, je neznan ali mu je odvzeta starševska skrb, odgovornost preide na drugega starša. Sklenemo lahko, da sta oba starša zakonita zastopnika, če z zakonom ni določeno drugače ali če sodišče enemu ali obema staršema ni omejilo ali odvzelo starševske pravice.

V primerih, ko sodišče na podlagi 293. člena DZ podaljša roditeljsko pravico zaradi otrokove telesne ali duševne prizadetosti, oba starša ohranita položaj zakonitih zastopnikov tudi po polnoletnosti otroka. To pomeni, da še naprej izvršujeta pravice in dolžnosti v okviru starševske skrbi, vključno z zastopanjem otroka v upravnih in drugih postopkih. Vročanje pisanj v takih primerih se opravi prek staršev kot zakonitih zastopnikov v skladu z 88. členom ZUP. Način vročanja po zakonitemu zastopniku, kot ga določa 88. člen ZUP, predvideva, da se v primerih, ko ima stranka zakonitega zastopnika vsa pisanja in dokumenti v upravnem postopku vročajo temu zastopniku.

Ko je dokument vročen zastopniku, se šteje, da je vročen tudi stranki. Vročitev zastopniku tako povzroči enake pravne učinke, kot če bi bil dokument vročen neposredno stranki. Ta velja za vse oblike zastopnikov, bodisi zakonite zastopnike, kot so na primer starši mladoletnih oseb, bodisi začasne zastopnike ali pooblaščence, ki jih stranka sama imenuje za vodenje postopka (Kovač v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k členu 88 na str. 553-558; gl. tudi sodbo UPRS IV U 26/2023-6 z dne 7. 3. 2023).

Z morebitno vročitvijo procesno nesposobni stranki so kršena pravila upravnega postopka, ki lahko pomenijo celo bistveno kršitev, če bi to vplivalo na pravni položaj (prim. 237. člen ZUP in 260. člen ZUP). Ob tem je treba upoštevati, da lahko področni zakoni (npr. zakon, ki ureja izdajo osebne izkaznice), vročanje procesno nesposobnim osebam uredijo drugače kot ZUP.

Če iz odločbe o podaljšanju roditeljske pravice izhaja, da je roditeljska pravica podaljšana obema staršema, se vročitev opravi obema (vsakemu), razen če en drugega pooblasti ali se odloči kot skupni predstavnik, saj delujeta kot sospornika.

Zakoniti zastopnik po 47. členu ZUP je oseba, ki zastopa stranko brez procesne sposobnosti in zato ta ne more samostojno nastopati v postopku. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali aktom pristojnega organa, izdanega na podlagi zakona, in v ima v imenu stranke lahko opravlja opravljati vsa procesna dejanja, razen tistih, za katere zakon določa, da je potrebno posebno dovoljenje (Kmecl v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k 47. členu 47, str. 352-355).

Skrbnik ali drug zakoniti zastopnik se lahko razlikujeta le po pravni podlagi za zastopanje, sicer pa je skrbnik po DZ zakoniti zastopnik v smislu ZUP. Skrbnika se postavi z odločbo pristojnega organa – sodišča, kadar oseba nima staršev ali kadar starši ne morejo oziroma ne smejo opravljati starševske skrbi. Skrbnik zato ni zakoniti zastopnik po samem zakonu, temveč oseba, ki jo določi pristojni organ z aktom, izdanem na podlagi zakona. Čeprav oba opravljata funkcijo zastopanja procesno nesposobne osebe, se razlikujeta le po viru pooblastila: zakoniti zastopnik zastopa po zakonu, skrbnik pa na podlagi odločbe pristojnega organa, kar pa v razmerju do stranke in organa, ki komunicira v postopku, ne pomeni nobene razlike. Drugi zastopniki po ZUP, npr. začasni pa predstavljajo procesno vprašanje in se o njihovi postavitvi izda procesni sklep, za razliko od postavitve skrbnika, ki je samostojna materialnopravna zadava in zato določen z meritorno odločbo.

Glede na to, da je skrbnik otroka njegov zakoniti zastopnik, s procesnega vidika tako ni mogoče govoriti o razliki med skrbnikom in zakonitim zastopnikom, saj gre za isti pravni položaj. Teoretično se razlikujejo različne oblike zakonitega zastopanja: zakonito zastopanje neposredno na podlagi zakona ali zakonito zastopanje na podlagi akta pristojnega organa (praviloma sodišča, izjemoma centra za socialno delo ali drugega organa, če se postavi skrbnik za poseben primer). V primeru otrok so v prvem primeru zakoniti zastopniki starši, v drugem pa skrbnik, ki ga je otroku postavilo sodišče, če nima staršev ali starši zanj ne skrbijo. Obseg pooblastila za zastopanje se v obeh primerih lahko razlikuje, če tako določa zakon. DZ na primer določi, skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo vpiše ali izpiše otroka iz šole ali spremeni vrsto izobraževanja, odloča o izbiri otrokovega poklica ali opravljanju njegovega poklica in opravi druge pomembnejše naloge, če tako določa drug zakon (260. člen DZ).

Začasni zastopnik se procesno nesposobni osebi po 51. členu ZUP postavi, če nima zakonitega zastopnika in je zaradi nujnosti zadeve ali interesa stranka postopek treba nujno izvesti. Namen začasnega zastopnika je zagotoviti, da se postopek lahko nadaljuje in da se varujejo pravice stranke, ki sama ne more sodelovati v postopku. V primeru, da ima oseba zakonitega zastopnika na podlagi odločbe o podaljšanju roditeljske pravice, postavitev začasnega zastopnika ni dopustna, saj je zastopanje že zagotovljeno. Začasno zastopanje je zaradi postavitve na podlagi zakona posebna oblika zakonitega zastopanja, v posamični upravni zadevi, ki jo ureja procesni ali drug zakon, in v kateri se določi tudi obseg pooblastila, npr. zastopanje pri enem ali več procesnih dejanjih (pri tem ima sicer enaka pooblastila kot zakoniti zastopnik; glej šesti odstavek 51. člena ZUP). Začasni zastopnik deluje torej v okviru postavljenega zastopstva enako kot zakoniti zastopnik, le začasno oziroma za določen čas oziroma neko procesno dejanje (npr. ustno obravnavo).

Če ima oseba urejeno notarsko pooblastilo za zastopanje v upravnem postopku, se šteje, da nastopa prek pooblaščenca notarja, ne pa prek zakonitega ali začasnega zastopnika. Notarsko pooblastilo ne spremeni statusa zakonitega zastopnika, ampak pomeni le, da zakoniti zastopnik (npr. starš pri podaljšani roditeljski pravici) pooblasti notarja kot drugo osebo za opravljanje posameznih procesnih dejanj v njegovem imenu. Zastopnik, ki deluje na podlagi takega pooblastila, ne pridobi statusa zakonitega zastopnika, temveč pooblaščenca po določbah 54. člena ZUP.