Katere so pravice in obveznosti stranke v upravnem postopku, če je odločba, ki jo je prejela, v nasprotju z dejanskim stanjem ali pravnimi pravili? Kateri pravni instrumenti so v takem primeru stranki na voljo, da odločbo izpodbija in kakšni so roki za vložitev zahteve za ponovno obnovo ali pritožbo? Ali lahko stranka med postopkom uporabi kakšne začasne ukrepe, ki bi zadržali izvršitev odločbe?

Pravno sredstvo je z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.; glej posebej 25., 157. in 158. člen ter komentar URS, Avbelj (ur.), 2019)) zagotovljena pravica vsakogar, ki izpodbija nezakonite upravne akte, izdane v upravnem postopku, pri čemer pravna sredstva določi le zakon, tj. v upravnem postopku ZUP ali poseben (področni) zakon. Pravna sredstva so instituti, prek katerih se uveljavlja zakonitost v smislu zaščite pravic in pravnih koristi strank in javne koristi (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 

ZUP pozna šest pravnih sredstev – pritožbo kot redno pravno sredstvo in pet izrednih pravnih sredstev. Pravica do pritožbe zagotavlja ustavno pravico in kot tako tudi temeljno načelo po ZUP (13. člen ZUP). 229. člen ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka vedno pravico do pritožbe, razen če jo izključi zakon (ZUP ali področni zakon), pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Pritožba je redno, devolutivno in praviloma suspenzivno pravno sredstvo; se lahko navadno uporabi zoper vsako odločbo v upravnem postopku, o njej vsebinsko odloča višji organ glede na izdajatelja in praviloma zadrži izvršitev odločbe.

Prvi odstavek 235. člena ZUP predpisuje, da se pritožba vloži v 15 dneh od vročitve odločbe, če ni z zakonom določeno drugače (npr. rok za pritožbo po GZ-1 je 8 dni od vročitve). Pritožba se vloži pisno ali ustno na zapisnik, v pritožbi pa mora biti navedena odločba, ki se s pritožbo izpodbija, pri tem mora biti označen organ, ki je odločbo izdal, hkrati pa mora pritožnik v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo (238. člen ZUP). Pritožba se vloži pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (239. člen ZUP). 237. člen ZUP določa tri temeljne razloge za pritožbo, in sicer: če je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporabljen, sploh ni bil uporabljen ali pa ga je organ nepravilno razlagal; če je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali napačno ali če so podane kršitve pravil postopka. Kršitve pravil postopka se dalje delijo še na nebistvene (ki ne vplivajo na zakonitost odločitve) in bistvene, izmed katerih jih je sedem izrecno opredeljenih v drugem odstavku 237. člena ZUP. T. i. absolutne bistvene postopkovne napake so najtežje kršitve, za katere zakonodajalec vnaprej določi, da bi bila odločitev verjetno drugačna, če bi v postopku ali pri izdaji odločbe te napake ne nastale (več v Kovač in Jerovšek, prav tam, prim. tudi Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentarji k členom od 229 dalje). Vsaka izmed teh napak je samostojni razlog za pritožbo, pristojni organ pa mora po uradni dolžnosti v vsakem primeru preveriti, ali te napake niso nastale, tudi če se pritožnik pritožuje iz drugih razlogov (247. člen ZUP). Posebne začasne odredbe za »odložitev« izvršbe odločbe v ZUP niso predvidene, saj ima že vložena pritožba zoper odločbo takšen učinek. ZUP sicer določa odložilni učinek aktov tudi v 292. in 293. členu. Tako se lahko upravna izvršba izjemoma odloži na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oz. izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda, o čemer organ odloči v osmih dneh.

Nepravilnosti v upravnih aktih je mogoče uveljaviti in sanirati tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, s katerimi se lahko izpodbijajo tudi dokončni in pravnomočni upravni akti. Za razliko od rednih pravnih sredstev se lahko izredna upravna sredstva uporabijo izjemoma, ob izpolnjevanju bolj omejenih razlogov, določeni so tudi časovni okviri za njihovo vložitev. Med izredna pravna sredstva spadajo obnova postopka po 260. členu ZUP, ki je v praksi najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo in se ga lahko uvede po uradni dolžnosti ali na predlog stranke (oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca), pri čemer predlog nima supenzivnega učinka, sklep o dovolitvi obnove pa je suspenziven. Nadalje so možna sredstva sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim aktom (273. člen ZUP), odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP), izredna razveljavitev (278. člen ZUP) in ničnost. Ničnost je pravno sredstvo, ki pride v poštev, da se odpravi najbolj grobe napake v postopku, s čimer so mišljene kršitve, ki jih z drugim pravnim sredstvom ni mogoče sanirati. Razloge za ničnost predpisuje 279. člen ZUP.

V skladu s pogoji Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) oz. po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 se lahko dokončne odločbe oz. določeni dokončni sklepi po ZUP, ki so bili predhodno izpodbijani s pritožbo, kot tudi tisti zoper katere pritožba ni bila dovoljena, izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu. To velja tudi v položaju molka organa, torej če organ, ki odloča dokončno v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku in tudi na izrecno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dnevih, ne izda odločbe. Tožba v upravnem sporu se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno, ali pa se mu pošlje po pošti (29. člen ZUS). Izčrpanje pritožbe, kadar je ta dovoljena, pa je procesna predpostavka za kasnejšo vložitev tožbe v upravnem sporu. Tožba po ZUS-1 nima suspenzivnega učinka, lahko pa stranka poda predlog za izdajo začasnih odredb (32. člen ZUS-1), tj. sodišče v sedmih dneh na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, ali za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.