Z zakonom se je spremenila krajevna pristojnost v upravnih zadevah (npr. v zvezi s tujci, v katerih je Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah - ZUOPUE odpravil krajevno pristojnost, ki se je pred spremembo določala po kraju prebivanja oziroma nameravanega prebivanja tujca oziroma sedeža delodajalca). Ali lahko v takem primeru upravna enota, pri kateri je bila vložena vloga, na zahtevo tujca to odstopi drugi upravni enoti, ker bi jo ta morda obravnavala hitreje?

Ali se sprememba krajevne pristojnosti nanaša tudi na zahteve, ki so bile vložene pred uveljavitvijo zakonske spremembe, sploh če upravna enota takrat ni bila krajevno pristojna za obravnavo zadeve?

Učinkovanje zakonskih sprememb, tako na procesnem kot materialnopravnem področju, je odvisno od normativne ureditve, s katero se uveljavijo spremembe. V skladu z načeloma zaupanja v pravo in zakonitosti (veljave predpisov po času) se v prehodnih določbah zakonskih sprememb praviloma določi, ali spremembe učinkujejo le na zadeve, ki bodo uveljavljene po začetku veljave sprememb, ali tudi na zadeve, v katerih so bile vložene vloge oziroma se je postopek začel že pred uveljavitvijo sprememb. Takšno pravilo je posebej nujno, če se se z zakonsko spremembo lahko poslabša pravni položaj stranke. Nasprotno, če se pravni položaj strank ne spremeni ali se ta s spremembami celo izboljša, načeloma ni potrebe po takšnem pravilu, vendar pa kot tako ni odveč zaradi jasnosti in določnosti. Toda, če zakon režima uveljavitve v prehodnih določbah ne določa, velja v skladu z ustavnima načeloma zakonitosti in enakosti pred zakonom (2., 14. in 120. člen Ustave ter 6. člen ZUP), da organ postopek vodi po veljavnem pravu v času zaključka prvostopenjskega postopka. Povedano drugače, za vse zadeve, ki so v obravnavi, se uporablja veljavna pravna pravila v času odločanja (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 36- 40), z izjemo položajev ob nerazumno dolgem odločanju (glej odločbi USRS Up-10/03 z dne 10. 7. 2003 in Up-304/01 z dne 20. 5. 2004). Zato se na enak način obravnava vloge, ki so bile vložene pred in po zakonski spremembi.

Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in stranka vlogo lahko vloži pri vsakem stvarno pristojnem organu (npr. upravni enoti), s tem ni dobila pravice, da od organa, kjer je vlogo vložila, zahteva, da se jo odstopi drugemu organu. Pravni red pravice stranke, da bi vlogo, ki jo je vložila na enem organu, prenesla v reševanje drugem organu, ne pozna, zato razlog za morebitni prenos ni pomemben. Možnost razpolaganja z vlogo oziroma zahtevkom se po ZUP omejuje na umik zahtevka ali spremembo zahtevka (tudi v primeru spremembe je sicer uveljavljen pogoj, da se pristojnost organa po spremembi ne spremeni, zato zahtevka v delu, ki se naslavlja na organ, ne more spreminjati v smislu, da bi ga naslovil na drug organ).

Tudi v primeru odprave krajevne pristojnosti velja, da mora biti vloga (zahtevek) naslovljena na določen organ. Podatek o tem je po 66. členu ZUP obvezna sestavina vloge. Kot je navedlo Ministrstvo za javno upravo v dokumentu št. 021-89/2024-4 z dne 12. 8. 2024 v zvezi z Zakonom o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah (ZUOPUE, Ur. l. RS, št. 62/24), pri tem ni pomembno, ali je na vlogi izrecno zapisano, da se naslavlja na to določeno upravno enoto ali pa je vloga brez navedbe upravne enote poslana ali prinesena na upravno enoto. Dejstvo, da je vloga poslana ali neposredno vložena na upravni enoti, zadošča za domnevno in sklep, da je zahtevek naslovljen nanjo. Takšna vloga ni formalno nepopolna, zato se stranke ne poziva k izjasnitvi, na katero upravno enoto je naslovil ali želel nasloviti zahtevek. Poziv bi bil utemeljen kvečjemu, če je vloga naslovljena na eno upravno enoto, vložena pa pri drugi.

Kljub odpravi krajevne pristojnosti se v danem položaju smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti, ki jih navaja 22. člen ZUP. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUP mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil običajno krajevno pristojen drug organ. Ne glede na to, da v zadevah, v katerih je krajevna pristojnost po ZUOPUE odpravljena, okoliščine, ki jih sicer zakon določa za dopustno spremembo krajevne pristojnosti v zvezi z ustalitvijo, niso pravno upoštevne, velja, da mora organ, ki je postopek začel, tega tudi zaključiti. Zato vloge praviloma ne odstopa drugemu organu. Odstop bi bil dopusten izjemoma, če bi ugotovilo, da se s prenosom zadeve na drugo upravno enote znatno olajša postopek. Gre sicer za okoliščino, ki jo zakon določa za uresničevanje načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) v zvezi z omenjeno ustalitvijo krajevne pristojnosti, vendar dejstvo, ki se sicer navezuje na podobno situacijo instituta ustalitve pristojnosti, da bi se postopek lažje izvedel na drugi upravni enoti, ker je denimo tam, kjer je treba izvesti ustno obravnavo z zaslišanjem tujca ali prič, dopušča, da bi se zadeva v takem primeru lahko odstopila v obravnavo drugi upravni enoti. Vendar bi morali biti odstopi na takšnem izhodišču resnično izjemni, saj bi bilo v nasprotju s pravili o pristojnosti, če bi se pod pretvezo lažje izvedbe postopka, odstopila vloga vsakega tujca, ki prebiva na območju druge upravne enote. Dejstvo, da bi druga upravna enota morda vlogo rešila hitreje, ne predstavlja takšnega izjemnega in tehtnega razloga za odstop. V primeru odstopa naj se torej navede preprečljiv razlog, zakaj bi druga upravna enota lažje izvedla postopek, saj se sicer tvegajo spori o pristojnosti.

Navedbe v zgornjih odstavkih se načeloma nanašajo na vse vloge, torej tiste, ki jih je upravna enota že začela obravnavati, kot tudi tiste, ki jih še ni, vendar izpolnjujejo predpostavke za meritorni postopek. To velja torej tudi v primeru, da organ z obravnavo zadeve dejansko še ni začel. Stranka z novim predpisom o odpravi krajevne pristojnosti tako tudi v tem primeru ni dobila pravice, da zahteva odstop vloge od enega organa drugemu niti organi pooblastila za tako postopanje. To lahko, kot navedeno v drugem odstavku tega odgovora naredi stranka le v okviru umika zahtevka, organ pa ravna po pravilih o ustalitvi pristojnosti.