Stranka je v postopku pooblastila pooblaščenca, ki ni odvetnik. Ali lahko tak pooblaščenec prenese pooblastilo na drugega ali tretjega pooblaščenca?

ZUP v 59. členu ureja obseg splošnega pooblastila, to je pooblastila za zastopanje upravni zadevi brez omejitev, na podlagi katerega pooblaščenec načeloma lahko opravlja vsa dejanja v upravnem postopku, če za določena dejanja ne potrebuje posebnega pooblastila.

Obseg splošnega pooblastila po ZUP se razlikuje glede na to, ali je podeljeno odvetniku ali osebi, ki ni odvetnik. Obseg splošnega pooblastila za odvetnika je širši. Splošno pooblastilo odvetniku omogoča tudi umik zahtevka, sklenitev poravnave in prenos pooblastila na drugega pooblaščenca, ki jih pooblaščenec neodvetnik s splošnim pooblastilom ne more opravljati. Pooblaščenec, ki ni odvetnik, pa za prej omenjena procesna dejanja potrebuje posebno pooblastilo, to je pooblastilo, v katerem ga stranka izrecno pooblasti tudi za opravljanje posameznh ali vseh teh dejanj. Tako pooblaščenec, ki ni odvetnik, kot tudi odvetnik, pa posebno pooblastilo po zakonu potrebujeta za zastopanje stranke za vložitev izrednih pravnih sredstev.

Pooblaščenec lahko zastopa stranko le v mejah pooblastila. Če je uradna oseba spregledala, da je pooblaščenec prekoračil pooblastilo, je možna naknadna odobritev opravljenega procesnega dejanja s strani stranke po pravilih, ki veljajo za zastopanje brez pooblastila (55. člen ZUP). Nasprotno pa velja v primeru, če bi nameravano procesno dejanje pooblaščenca prekoračilo pooblastilo; tedaj ni ustrezno, da bi se pooblaščencu dovolilo opraviti to procesno dejanje, in se mu hkrati naložilo, naj predloži spremenjeno pooblastilo (Žuber v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 59. členu, str. 398 in 399). Upoštevaje prej navedeno velja, da zastopanje stranke brez pooblastila šteje kot bistvena kršitev pravil postopka (gl. 237. člen ZUP in 260. člen ZUP).

Zaradi pomena zaupnosti razmerja s pooblaščencem velja, da mora pooblastitelj pooblaščenca izrecno, poleg že zgoraj navedenih dejanj, pooblastiti tudi za prenos pooblastila na drugega. ZUP sicer stranki ne preprečuje, da položaj pooblaščenca, ki ni odvetnik, izenači s položajem pooblaščenca, ki je odvetnik, vendar jo z zahtevo po posebnem pooblastilu za nekatera najpomembnejša dejanja želi spodbuditi k posebnemu premisleku, ali naj sprejme tveganje, ki je povezano z zastopanjem po osebi, ki ni odvetnik (prav tam, str. 400).

Če je pooblaščenec, odvetnik na podlagi splošnega pooblastila ali druga oseba na podlagi posebnega pooblastila, prenesel pooblastilo na drugega pooblaščenca, velja, da mora slednji izkazovati tudi voljo stranke, da jo zastopa pooblaščenec. Zato mora »drugi« pooblaščenec v postopku predložiti obe pooblastili, tako pooblastilo stranke »prvemu« pooblaščencu, kot tudi pooblastilo, ki ga je nanj prenesel slednji. Organ namreč le tako lahko ugotovi voljo stranke po zastopanju po »drugem« pooblaščencu. Toda nadaljnje veriženje pooblastila na »tretjega«, »četrtega« itd. pooblaščenca ZUP ne predvideva. Pooblastilo za prenos lahko da le stranka.

Na opisan način organi postopajo v vseh upravnih zadevah, v katerih se uporablja ZUP, če s posebnim zakonom ni določeno drugače.