Stranka je pri krajevno pristojnem organu vložila vlogo. Po vložitvi vlogi je stranka spremenila naslov prebivališča na območje drugega krajevno pristojnega organa. Ali lahko postopek vodi in v njem odloči organ, ki ni več krajevno pristojen, vendar je bil pristojen ob vložitvi vloge, ob upoštevanju, da lahko stranka sodeluje na daljavo in organ oceni, da je zanjo lažje, če vloge ne odstopi?

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah v mejah svoje krajevne pristojnosti (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 86). Navezne okoliščine za določitev krajevne pristojnosti ureja 19. člen ZUP. Tako določa recimo 2. odstavek tega člena, da organi državne uprave, ki so organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v tistih upravnih zadevah na območju, za katero so organizirani. Za opravljanje upravnih nalog, ki jih je zaradi njihove narave treba organizirati teritorialno, so pristojne upravne enote. S tem je zagotovljeno racionalno in učinkovito opravljanje upravnih nalog (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 206).

Ko pride do selitve stranke na območje drugega pristojnega organa, ki ima za posledico spremembo prijave prebivališča, pride v poštev 22. člen ZUP, ki ureja ustalitev postopka. Organ, ki je začel postopek kot krajevno pristojen, ohrani svojo pristojnost tudi v primeru, če se med postopkom pojavijo okoliščine, zaradi katerih bi bil krajevno pristojen drug organ. Vendar pa lahko organ, ki je začel postopek, preda zadevo novemu krajevno pristojnemu organu, če to bistveno olajša postopek, predvsem za stranko (glej prvi odstavek 22. člen ZUP). Namen je preprečitev prenosa upravne zadeve, če to ne vpliva na učinkovitejše reševanje. V ospredju je težnja po čim bolj neoviranem teku postopkov, ekonomičnosti, časovnem vidiku in zmanjševanju stroškov. Če je npr. stranka med izvrševanjem odločbe spremenila stalno prebivališče, ki je merilo za določitev krajevne pristojnosti organa, bo mogoče zadevo odstopiti drugemu organu, če se s tem bistveno olajša postopek, zlasti za stranko. Primerno pa je, da organ v primeru spremembe okoliščin stranko povpraša za njeno mnenje (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218). Glej primer.

Ko tujec vloži dovoljenje za stalno prebivanje se mora upoštevati tretji odstavek 54. člen ZTuj-2, ki pravi, da dovoljenja za stalno prebivanje izdaja upravna enota, ki pokriva območje, kjer tujec prebiva. Če tujec spremeni prebivališče na območje drugega krajevno pristojnega organa, organ postopa po 22. členu ZUP. Če je organ že začel upravni postopek, kot krajevno pristojen, in je tujec med postopkom spremenil prebivališče, dokonča prvotni organ upravni postopek (dovoljenje za stalno prebivanje). Organ, ki je začel postopek kot krajevno pristojen, lahko preda zadevo novemu krajevno pristojnemu organu, v primeru, če bi to dejanje olajšalo postopek predvsem za stranko. Zadevo bi lahko prvotni organ obdržal in rešil z namenom, da se postopek konča hitreje.